Na treking v indijsko Himalajo

Barbara Kuhar

 
Veliko ljubiteljev gora, pohodništva in alpinizma sanja, da bi nekoč okusili delček mogočne Himalaje. Tudi jaz sem bila med njimi, glede na to, da so gore in narava moja velika ljubezen. In kljub temu da sem že nekajkrat doživela majhen delček te opojne gorske verige, o njej še vedno sanjam, kot sanja zaljubljena ženska o moškem z drugega kontinenta, ki ga želi ponovno videti in čutiti.


Foto: Barbara Kuhar

Aktivno za 1. maj

 

Pustolovka tedna: Barbara Kuhar

  Treking v Indiji, 28. 7.-13. 8.

  Ne spreglejte izdelkov v akciji!

Iz vrtca v višave

Pričelo se je nekako takole. Potem ko sem preživela nekajmesečno vlogo pomočnice vzgojiteljice v enem izmed indijskih vrtcev, sem se podala naokrog po deželi tisočerih obrazov. Po vseh možnih prigodah in nezgodah sem se na koncu potepanja le prvič v življenju znašla v objemu Himalaje, kamor se vračam, kadar je možno.

S sopotnico sva pristali v vasici Kasol v Himačal Pradešu. Ona je tja zavila z namenom, da se odklopi na festivalu elektronske glasbe, jaz pa, da najdem sopotnike in se zagrizem višje. Obema je plan uspel. Za njo preplesani dnevi in noči, zame pa ogrevanje s plesom, ki so mu sledile nepozabna izkušnja divjine in mogočne kreacije mame narave.


Foto: Barbara Kuhar

V gorskih vaseh popotnik doživi veliko bolj umirjeno Indijo kot sicer. Ljudje tam so bolj spokojni in miroljubni. Nihče te ne vleče za rokav z namenom, da bi mu nekaj dal, ampak te ljubeznivo pocukajo v svojo hišico na čaj. Pred vaško šolo se ne vrsti kolona avtomobilov in staršev, ki se prelevijo v taksiste in svoje otroke prevažajo od vrat do vrat. Nasmejani in igrivi obrazi se po gozdnih poteh podajo do svojih domov peš, tudi uro in pol hoda, če je treba. Med potjo se zabavajo in živijo otroškega duha, kar je veliko otrokom zaradi skrbi in ugleda staršev na našem delu sveta odvzeto.

Marsikomu žal ni dano, da bi se lahko sredi noči zbudil na višini pet tisoč metrov, zlezel iz šotora in imel zvezde na dlani kot še nikoli. Ko sem sama to doživela prvič, se je vame naselil občutek, da bi lahko pobožala zvezde na nebu. Ko sem gledala zasnežene vrhove, ki se ponoči svetijo kakor biseri, sem se zavedela, koliko pozitivne energije nas obdaja in kako smo tudi mi del te nenavadne in čudežne kreacije.


Foto: Barbara Kuhar

Iz doline Parvati v Pin

Velika večina Himalaje željnih se odpravi v Nepal, ki predstavlja dom številnih trekingov in najvišjih vrhov na svetu, kot so Everest in Anapurne. Le malokdo pa pomisli, da obstajajo številne, a ne tako zelo obljudene in precej manj poznane možnosti tudi v indijski Himalaji. Ena takšnih dogodivščin je premagovanje desetdnevne poti iz zelene doline Parvati v puščavsko dolino Pin.

Na poti smo srečali sebi podobne posebneže, ki smo jih lahko prešteli na prste obeh rok. Med njimi boema, ki je imel s sabo manjšo culo in si je dneve krajšal s piščalko v ustih. Začenši v bujnem rastju, v hindujskem svetu, kjer domuje triintrideset milijonov bogov in boginj, smo se podali na lov za posebnim doživetjem. Naš cilj sta bila prelaz na 5319 metrih in varna vrnitev v civilizacijo, v vasico Mud. V desetih dnevih pa se ni spreminjal samo obraz narave, ki se je kazal v podobi bujnih rek, ledeniških dolin in zasneženih vrhov, temveč tudi naš lastni obraz. Na njem so se prikazale sledi zadovoljstva, sreče in trpljenja, še posebej, ko je z višino vsak korak postajal težji.


Foto: Barbara Kuhar

Na takšni poti se pojavi tudi vprašanje, zakaj mi je tega treba. Zakaj prenašam mraz, zakaj je moja edina kopalnica ledeno mrzel potok ali le vlažilni robčki? Zakaj hrana, ki je moj želodec več ne more prenašati, in zakaj po možnosti še zastrupitev na poti? Vse to za mogočne razglede, za močen stik z naravo ter samim seboj in za občutek svobode, po kateri vsi tako zelo hrepenimo. To so dnevi, ko rutina zbledi, in vsak dan je nekaj posebnega in drugačnega.

To so koščki iz mozaika življenja, ki se jih bomo spominjali po jutranji kopeli v termalnem izviru s pogledom na sosednje vrhove, po smehu sotrpinov, ki jim humorja kot večini planincev ni primanjkovalo. Tudi takrat ne, ko je nekatere mučila višinska bolezen, druge okus riža. Riž pa so nam z veseljem pomagali pokončati prijatelji na štirih nogah, ki so nas ves čas spremljali in še kako veselo pomigali z repkom, ko so dobili obrok, četudi brez mesa.


Foto: Barbara Kuhar

Po več kot 120 prehojenih kilometrih smo pot končali v deželi Bude na peščenih in puščavskih tleh. Bil je čas žetve sladkega graha, ki so ga ženske nabirale po njivah. Te so bile videti kot zeleni otoki sredi peska. Otroci so se veselo podili po vaseh gor in dol ter se radovedno ozirali za belimi obrazi in mi za njimi. To so kraji, kjer se čas ustavi, duša umiri in srce veselo zapoje, preden se vrne v Slovenijo in prične sanjati o novih poteh.

Če sanjate podobno, se lahko Barbari na poti pridružite še letos.