Intenzivnih 8 dni popolnih počitnic: hoja, plezanje, načrtovanje, branje, spanje - na kratko pa takole:
1. dan: ferata Constantini na Moiazzo Sud. [VEČ]
Miheličevski presežniki so sicer vedno nekoliko problematični, a mislim, da si ga Ceria-Merlone zasluži - če ne drugega, je najlepša vsaj od trojice visokih poti v skupini Viša in Montaža (+ Anita Goitan + Elenita Leva). Težko bi ji rekla ferata, saj ima varovala samo na najnujnejših mestih, večinoma pa sledi naravnim, zelo izpostavljenim policam med stolpi in kozorogi. [VEČ]
Dobršen del lanskega poletja sem prav bizarno trpela iz preprostega razloga, ker je bilo toliko fajn stvarih, ki bi jih lahko počela, in niti zdaleč ne dovolj časa za vse. Problem sem letos rešila z dvema radikalnima ukrepoma: 1. [VEČ]
Na izrecno željo z manjšo zamudo objavljam nekaj (ne)vtisov s skrajno ležernega Nabojsa: - zgodaj zjutraj in tudi kasneje čez dan ni bilo prevroče, - ni bilo napovedovanih popoldanskih neviht, - označena pot po vzhodnem grebenu ni bila niti težka niti grda ali dolgočasna, - vršni vzponček ni bil nevaren ali nezavarovan, - ljudi ni bilo veliko, - nisva sestopili proti bivaku Marussich, ker nama zasnežene gruščnate police niso dišale, - kozorogi naju niso napadali, so nama pa pozirali, - ni se bilo toplo kopati v potoku s Pellarinija, - nisva bili hitri, ker ob cesti proti Pellariniju ni bilo malo borovnic in gozdnih jagod, - ni bilo slabo in ni bilo dokončno, ker sva polni novih nabojsovskih idej, - ni bilo čisto varno - pa ne na hribu, ampak v avtu, v katerem se je ponoči podrla zgornja postelja ...
Tako kot je Kugy menda hrepenel po čudežni Scabiosi trenti, tako smo se mi pred skoraj desetimi leti zapičili v Meduno, popolno odmaknjeno dolino v Karnijskih Predalpah. Da je taka vukojebina možna v tako razvitem delu sveta!? Dolina poteka od Tramontija di Sopra proti zahodu do umetnega jezera Ciul, ki je v 60. [VEČ]
Kaj dodati v vikend na Balkanu, da se spremeni v prave mini počitnice?
- vrhunsko gnečo na avtocesti okoli Zagreba,
- zeleno lepa, peklensko vroča in neokusno nagnetena Plitvička jezera, kjer je po lesenih potkah treba hoditi v koloni,
- zadušljivo vročino na bosanski ravnici,
- nekaj dozic vsiljene rakije (uh!),
- živahni Bihać s sobotnim nočnim življenjem in obveznimi čevapi (pa še čim),
- verjetno najslabši one-man band vseh časov (poskusite eno uro plesati na slabo sintezajsersko spremljavo in mrtvo petje na petih tonih, pa boste videli: Aaaaaajdeeeeee daaaaa luuuuduuuuujeeeeeemooooo oooooveeeee noooočiiiii . [VEČ]
Že lani smo se v okviru slovenističnih Kekčevih poti namenili v Gorski Kotar, pa nas je ustavilo deževje, in tudi letos se je obetala podobna zgodba. Zato smo prvotni dvodnevni načrt oklestili za en dan in jo odnesli skoraj suhi v vremenski luknji, ki je trajala večino dneva in nam postregla celo z nekaj sonca. [VEČ]
Mazohistična vnema začetka (kopne) sezone nas je še tako močno držala, da smo se na eno od verjetno najbolj vročih sobot v letu složno spravili ovohavat možnosti v skupini Breitkofla. Ja, to je prav blizu Slovenije - še več, to je v Julijskih Alpah, ampak če za ta vrh še niste slišali, se ne vznemirjajte preveč. [VEČ]
Kdo bi si lani mislil, da bomo (skoraj) ob letu osorej spet lazili po Scinauzu, nekoč prepovedani gori v Karnijcih? Jaz že ne, ampak direktni, bolj "pošteni" pristop po JV grebenu iz Sante Caterine nam ni dal miru in zastavili smo ga ob prvi priložnosti. Čeprav je pri Scinauzu težko govoriti o "nepoštenju": naš lanski biatlonski naskok od zadaj je trajal deset ur (in nič nam ni bilo podarjenega), tokrat pa se je direktna varianta razvlekla na trinajst in več . [VEČ]
Sflamburg je nepomemben vrh, 1347 m, na “divjem zahodu” Zahodnih Julijcev. Morda ga kdo opazi, ko hodi po Via Alta Raccolana od Patoca proti Cuel de la Bareta tam, ko nas mulatjera popelje iz južnih, reklanških pobočij, na zahodno stran nad Belo. [VEČ]
Tako je rekel domačin nad Stranami - tako je rekel nam! Nam!!!??? Huje nas ne bi mogel užaliti (mišljeno s kančkom samoironije, malo pa tudi zares) in zato smo še s toliko večjim veseljem zlezli po brezpotnem grebenu čez Maj na Suhi vrh, najvišji vrh Nanosa. Slikovit, kopen greben, naravno okno, morje zvončkov, moker sneg na planoti in predvsem skoraj visokogorska divjina . [VEČ]
Če bi bil Vernar postavljen nekoliko bližje izhodiščem, bi bil gotovo precej bolj obljuden, tako pa sem bila ob vseh množicah, ki so s fotoaparati lazile med macesni po Velem polju, Toscu in Pokljuki, na njem čisto sama. Dostop na Velo polje je seveda nepraktičen, a lep, posebej takole v jesenskem soncu nad meglo. [VEČ]
Idealna jesenska tura v idealnem jesenskem vremenu po prehodu fronte. S prelaza Chianzutan JZ od Tolmezza smo se po udobni, sončni mulatjeri prek planine Val sprehodili na vrh, ki so ga oblegale koze, sestop pa smo zaokrožili po travnatem grebenu proti Monte Lovinzoli. [VEČ]
Zaradi družinsko-poročnih obveznosti sem šele ob dveh začela s prelaza Lonice, a časa je bilo več kot dovolj. Po ferati čez severno steno na Monte Zermulo, po južnih mulatjerah dol na sedlo Pizzul, na vršič Pizzul in nato po kratki ferati z verigami še na "drzni", kot povsod piše, stolp Zuc della Guardia. [VEČ]
Čim smo prebrali opis Monfalcona di Forni (2453 m) v PV-ju, že smo leteli tja. Bilo je vredno, ker je res uau! gora z razmeroma enostavnim (II) pristopom. [VEČ]
Človeška neumnost pred sto leti je pustila vsaj nekaj koristnega. Stare vojaške mulatjere nam še danes omogočajo obiske divjih kotičkov, v kakršne bi se sicer bilo noro podati. [VEČ]
Vragolije med lazenjem na Cimo Pisciadu (2985 m) v skupini Selle so vključevale:
- novo neoprensko obleko in dva rešilna jopiča,
- vesoljni potop v kampu v Cortini,
- snežni metež na dolomitskih prelazih,
- prijeten (in predvsem suh & topel) apartma v Colfoscu,
- skrivanje po omarah in 5 otročjih osebkov, zaprtih v posteljo (ne sprašujte),
- večerni sprehod s pogledi na poprhano Sello,
- vragolije na otroškem igrišču nad 2000 metri,
- strastni večer shitheada z vsaj 10 "zadnjimi" partijami ("Ta je pa RES zadnja!"),
- božansko jutro in še lepši dan,
- prijetno ferato Brigata Tridentina z množicami obiskovalcev in ledenim visečim mostom,
- počitek z dolomitskimi stolpi in modrim jezerom,
- gaženje svežega južnega snega in plezanje po zaledenelih jeklenicah,
- prijetno poplezovanje na vrh Pisciadu (za nekatere celo višinski rekord),
- sestop v dveh skupinah: glavnina mimo zafolkanega Piza Boe (ali čezenj) na prelaz Pordoi, prostovoljna voznica po varianti mimo koče Cavazza in po "zloglasni" poti 666,
- pozabljen in uspešno najden telefon v Colfoscu,
- cijazenje domov skozi Agordo z improviziranim karaoke festivalom, mučnim za vse razen za tiste, ki s(m)o peli,
- vrnitev domov v "prijetnih" nočnih urah,
- zajčje rdeče oči ves ponedeljek . [VEČ]
Cima dei Preti (2706 m) je najvišji vrh skrajno zahodnega dela Karnijcev, ki se po potrebi umešča tudi med Dolomite, in višini primerno je nad dolino Cimoliana mogočna in predvsem strma, a hkrati tehnično ravno toliko zahtevna, da ni niti dolgčas niti pretežko. Naša peterica je začela v soboto popoldne pri mostu Compol v Cimoliani, vzpon do bivaka Greselin je bil tako svinjsko strm, kot se ga spomnim, sopara in dež pa tudi nista pomagala. [VEČ]
Slikovita soteska nad Rijeko, ki se je po dr. House -ovski diganozi, zakaj bojler Banane Bronsona pušča le, ko je prižgana topla voda, izkazal za odlično destinacijo za izživljanje s fotoaparatom ter mentalno sprostitev. [VEČ]
Komaj teden dni je minil, odkar smo izvedeli, da Monte Scinauz, tista veličastna gora z vojaško gondolo, ki se dviguje v Karnijcih malo nad Pontebbo, ni več vojaško območje in torej off limits, že smo leteli nanj. Kar malo razočarani smo bili, da smo že v prvem poskusu uspešno zlezli nanj - tako mogoča gora bi si vendarle zaslužila malo več "research & developmenta", a v vsakem primeru je pravi cukrček za ljubitelje razgledov, samote in malo tudi masohizma. [VEČ]
Lopič oz. Plauris je veličasten hrib v pravem pomenu besede - nič ti ni podarjenega, zato je prav primeren za romantične mazohiste: 1400 m vzpona po strmih južnih pobočjih, veliko razdalje in veliko sonca . [VEČ]
Takole konec maja je že čas tudi za otvoritev poletne hribovske sezone, čeprav so tele visoke temperature kar naporne. Že jeseni nam je v oči padel odmaknjen, razbit, divji in nasploh zelo karnijski greben južno od Monte Sernia in skoraj telepatsko smo ga tokrat določili za cilj. [VEČ]
Prva želja se je porodila že pred leti, ko smo z Monte Cuara gledali dolgo pregrado tam na severu. Iz knjig smo zvedeli, da smo občudovali greben, v katerem kraljujeta Monte Piciat in Monte Piombada. [VEČ]
Monticello je pravzaprav kar hitro prišel na vrsto od dne, ko smo izvedeli zanj - malo zaradi imena, ki vzbuja toliko asociacij na nam drage filme (Zelena karta), malo pa zato, ker je ful fajn hrib. Ravno prav nizek, da še ni bilo sneženo-leden, ravno prav strm, da je zanimiv, in ravno prav osrednji, da ima fantastičen razgled. [VEČ]
Po vseh idealnih grebenskih prečenjih letošnje jeseni sem sklenila, da si tudi Polovnik ne zasluži nič manj od popolnega vremena
Zgodaj zjutraj sem se namenila prečit Polovnik, pa je bilo vreme oblačno in megleno. Zapeljala sem se v Tolminko in šla na planino Lašco, kjer smo že bili z Žumrom. [VEČ]
Danes smo se Ana, Rok, Petra in moja malenkost odpravili na izlet na "gorsko verigo" nasproti mogočnega Špika - na Trupejevo in Maleško poldne. Po precej razriti cesti smo se z rdečo formulco prebili do lovske koče. [VEČ]
Malo razbolene od deseturnega "sprehajanja" po karnijskih Predalpah prejšnjega dne nas je na prelazu Forcella di Pala Barzana še zbudilo sonce. Pot na razgledni Monte Raut je precej neusmiljena, najprej se razmeroma prijazno vije med travnato-rušnatimi rebri, po očarljivi travnati prečki pa se usmeri strmo navzgor v svinjski travnat žleb. [VEČ]
Še en oktobrski vikend čistih presežnikov, po katerem, upam, ne bom več veljala za družinsko čudakinjo, ki ji Žrd iz Rezije ne pomeni samo neokusne višinske razlike skoraj 1800 m, ampak predvsem božansko turo . [VEČ]
Jasno oktobrsko vreme, zlati macesni in logistične danosti so nam dale božanski vikend sredi kraških podov, travnatih grebenov in razgledov. Začela sem pri Savici in se preko vedno lepih, a nekoliko dolgih Sedmerih jezer vzpela na impresivno sedlo Velika vrata. [VEČ]
V iskanju sonca smo vožnjo končale, turo pa začele v Reziji. Spodnji del vzpona na Kadin skozi strm gozd ni ravno najbolj estetski, višje pa je bila samo še uživancija. [VEČ]
Prvi vikend, ko sta se ujela vreme in naša prisotnost, smo namenili odpravi starega dolga, pristopa na Forco de la Puartate iz Dunje. Zadeva se je sicer nekoliko izjalovila (to je pač cena hribovskega "R & D"-ja, kot temu pravimo po novem), a ne glede na to je bilo vredno odkrivati pozabljeno divjino Zahodnih Julijcev. [VEČ]
Zadnji dan najinega oddiha v Bohinju sva se odpravila, z namenom da izogneva zastojem na gorenjski "avtocesti", na Porezen, nato pa preko Škofje Loke v Ljubljano. Vreme nama tudi ta dan ni bilo ravno naklonjeno. [VEČ]
AfReYT xmzxdsmwqnac, [url=http://kddggakqhnce.com/]kddggakqhnce[/url], [link=http://zjlyxeuiszwb.com/]zjlyxeuiszwb[/link], http://wlmqbocegfdu.com/