Zakaj imam rada hribe

Mojca Stritar Kučuk

Zadnjič sem si dajala duška z naštevanjem stvari, ki jih ne maram v hribih, ampak resnica je seveda prav nasprotna. Gore in vse, kar je povezano z njimi, zame niso samo strast, pač pa nujni del življenja. Če pustim ob strani vse tiste vseobsegajoče zadeve, ki jih dobro poznate (širjenje obzorij, priložnost za samopotrjevanje, prečiščenje duha in podobno), je tukaj še nekaj zelo konkretnih razlogov, zakaj.


Foto: Matevž Lavrič

Zakaj ne maram hribov
   Z višino ni heca

  Cule, kengurujčki
in banane

  Ne spreglejte izdelkov v akciji!


Au!

Jutro po turi … Au! Vse me boli! Ne najlepši, a najjasnejši izraz za ta pojav je musklfiber, ki pove, da je za mano dan, ko sem počela nekaj prijetnega. Verjetno najhujšega v življenju sem imela po jamarski odpravici v bohinjske gore, po kateri sva se z najdražjim pol ure kobacala s postelje – malo zato, ker sva bila trda kot schwarzeneggerska robota, malo pa zato, ker sva se temu tako smejala.

Dolg dan

Ura je v hribih strašen diktator. Najlepše bi bilo hoditi brez nje, a kaj, ko smo tako odvisni od dneva. Tudi zato sem tako uživala na Norveškem. Šele ob enajstih zvečer na vrhu stene – pa kaj potem!?


Sončni zahod - tako lep, a hkrati tako neprijeten trenutek dneva. Foto: Nejc Droftina

Dremež na soncu

Ležati v hribih na soncu (ki seveda ne sme biti prevroče, okrog glave ne smejo brenčati muhe, po nogah ne smejo lesti mravlje, v bližini ne smejo kričati ljudje itn.) – ali je komentar sploh potreben?


Počitek po uspešnem vzponu. Foto: Miha Ovnik

Gozdni sadeži

Mnjam. Najbolj orgijastično v življenju sem se pasla na norveških borovnicah in po črnogorski trinadstropni ponudbi: spodaj maline, na sredini gozdne jagode, zgoraj borovnice. Še!


Črnogorske ekstra velike jagode. Foto: Mojca Stritar Kučuk

Lahka pot

Tisto olajšanje, ko končno stopim na lahko, že znano ali zavarovano pot, ko se pod steno konča težavni sestop ali ko se kako drugače zavem, da mi ni treba več paziti in me čaka samo še hoja do izhodišča. Ne na vrhu, pravo zmagoslavje se začne šele tu.


Končno lahka pot! Po prečenju grebena Pelcev. Foto: Mojca Stritar Kučuk

Luči na gozdni cesti

Izleta je konec. Prijetno utrujena sedim v avtu, na suhem in toplem, svet je kot izumrl in samo avtomobilski žarometi grizejo skozi temo. Občutek varnosti in potešenosti.

Mraz

Konec poletja je, končno! Klopi so obnemogli, jesen je napadla z nebeškimi barvami in potem pride še zima z vsemi svojimi snežnimi priložnostmi. V takih razmerah je prvi sonček, na katerega pridem po nekaj urah hoje, še posebej blagodejen.


Nič se ne more primerjati z jesenskim hladom v gorah. Proti Lemežu. Foto: Mojca Stritar Kučuk

Novi razgledi

Splezati na rob grebena in pogledati na drugo stran, na nove vrhove, doline in grebene – neprecenljivo! Še toliko bolj, če sem v čisto novih krajih in v gorstvih, ki so mi popolna neznanka. Po drugi strani pa je strašno zadovoljujoče tudi prepoznavanje že znanih gora v starih ali osveženih perspektivah.


Novi razgledi na trekingu okrog stolpov Paine, Čile. Foto: Mojca Stritar Kučuk

Osamljeni tolmuni

Sploh taki, do katerih prišvicam v najhujši vročini. Ne traja več kot dve minuti, pa sem notri. Še bolje kot pri nas, kjer ti voda res vzame sapo, je kje v toplejših krajih, denimo na Korziki, kjer taka namakanja niso kdove kako stresna. Problem, če nimam kopalk, so lahko mimoidoči, ampak nazadnje se v Paklenici nismo kaj prida sekirali. Navsezadnje so bili ob vsem potoku sami nagci ...


Korzika - z verjetno najboljšimi tolmuni za kopanje v nam bližnji Evropi. Foto: Mojca Stritar Kučuk

Prvi možic

Ko v brezpotju končno najdem prvega možica, ki me potolaži, da grem prav. Pa tudi, če je samo kamen, položen na štor, kot denimo tam okoli Rzenika, kjer bi brez pametno nastavljenih kamnov utonila v poplavi ruševja.


Pa saj sploh nisem zahtevna - že samo en kamen je lahko dovolj osrečujoč!