Cule, kengurujčki in banane

Mojca Stritar Kučuk


Z dojenčkom se življenje obrne na glavo, tega menda ni treba razlagati. Hude, dolge in naporne hribovske ture odpadejo, a ker volk dlako menja, kože pa ne, so sprehajalni načrti moje družine tudi po rojstvu hčerke vključevali vse kaj drugega kot gladek, raven asfalt. Kako se jih lotiti? Preizkusili smo nekaj načinov nošnje, ki so rasli skupaj z nami.


Vse foto: osebni arhiv


A si ti tud noter padu?


   Triglavske doline
in kaj v njih početi

   4 rešitve za
spanje v avtu

  
Ne spreglejte izdelkov v akciji!

Eh, voziček

Najbolj priljubljeno in najobičajnejšo rešitev, voziček, smo morali odpisati že na začetku. Mala princeska se ni hotela prevažati in vsakokrat, ko sem jo poskusila odpeljati na zrak, sem preklinjala, ker sem se morala z najbolj oddaljene točke sprehoda vrniti z njo v naročju, prazen voziček pa nespretno riniti s koleni, boki ali prosto roko. Crkljanje na rokah je sicer simpatično, a po nekaj minutah resnejše hoje otrok postane težek, pa naj ima pet ali petnajst kil …


Cula

Po uvodni nejeveri ("a v to moram stlačiti otročiča?") in hrabrilnih mislih, da če zmorejo južnoameriške Indijanke, bom pa tudi jaz, sva črvičko že v drugem tednu življenja spravila v culo oz. nosilko, ki sem jo po priloženih navodilih zamotala okoli sebe. Začuda ni niti pisnila, tako da sva s to obliko nošnje vztrajala do četrtega meseca. Tako smo si privoščili nekaj naših najdaljših tur, saj otrok razen starševske topline, mleka in čiste plenice v tej starosti ne potrebuje dosti drugega in je večino izletov prespala. Nama se je obnesla nosilka Boba Wrap.

 
V culi je otrok tako varno spravljen, da je lahko popolnoma skrit.

Plusi:

  • Prijetna bližina med otrokom in staršem. Otrok se hitro pomiri, pravijo tudi, da ugodno vpliva na krče.
  • Otrok je zaščiten pred vremenskimi vplivi, saj je spravljen v culi, ki ima že sama po sebi nekaj plasti blaga, zato ga ni treba dodatno oblačiti. Čez culo lahko noseči starš obleče še dodatne plasti dovolj velikih oblačil (obnesejo se očetova bunda, moževa vetrovka ipd.), tako da lahko vanje zavije svoj povečani "trebuh". Posebej primerno v hladnem ali mokrem vremenu!
  • Otrok potuje inkognito (če je tudi njegova glava pod culo, ga marsikdo sploh ne vidi).
  • Dobro razporejena teža na starševem hrbtu.
  • Nosilka je lahka.
  • Menda je otrokova pozicija v nosilki anatomsko ustrezna.

Minusi:

  • Nosilko je treba znati zamotati okoli sebe (česar pa se hitro naučiš).
  • Pri nameščanju otroka v nosilko je koristno imeti pomoč, da ga spravite mimo vseh plasti blaga.
  • Verjetno manj primerno poleti, saj se zaradi obilja blaga na sebi starš in otrok bolj potita.
  • Starš ne more uporabljati palic oz. lahko uporablja samo eno.
  • S tako nošnjo je treba začeti čim prej, saj se kasneje otrok težje navadi nanjo.
  • Z otrokom na sebi je malo težje opravljati telesne potrebe, posebej za ženske. Banalno?

Kengurujček

Sredi četrtega meseca smo začeli uporabljati kengurujčka. Najprej smo kupili običajnega v trgovini z otroško opremo, a čeprav je bil najdražji, ni bil dovolj dober. Njegov hrbtišče je bilo pač narejeno za blage sprehode po parkih, ne pa za hojo v breg. Zato smo presedlali na precej dražjega Stokke MyCarrier, ki ima boljši sistem za nošnjo, nekaj predalčkov za robčke in podobne malenkosti ter številne možnosti nastavitev (menda se obnese tudi Boba). To smo nato uporabljali več kot pol leta. V kengurujčku je otrok lahko obrnjen proti staršu (kar je ergonomsko ustrezneje in primernejše, kadar spi) ali gleda naprej (za najino radovedno hčerko je bila to v budnem stanju edina možnost, ki jo je priznavala).

 
Prvi, manj posrečeni kengurujček (levo), in drugi za precej bolj hardcore ture. Zaščita proti soncu ni vgrajena!

Plusi:

  • Primerno za otroke, ki že sami držijo glavo.
  • Zaradi ergonomske opore na hrbtu precej udobno za starša (po 500 višinskih metrih vzpona rame in hrbet vseeno bolijo ...).
  • Primerno za zvedave otroke, ki radi gledajo naprej.

Minusi:

  • V primerjavi s culo je otrok že bolj izpostavljen vremenu in ga je treba bolj obleči, a ker je tako blizu telesa staršev, ga še lahko ovijemo v svojo, dovolj (pre)veliko vetrovko. Pred soncem sva hčerko ščitila z dežnikom za odrasle, ki ga je noseči starš držal v rokah. V močnem soncu hecno, a deluje!
  • Manj primerno za izlete brez spremstva (samo 1 starš + dojenček), saj je treba vso dodatno opremo spraviti v drug nahrbtnik in ga nesti na hrbtu, kar naredi breme precej težje.
  • Če otrok zaspi, ko gleda naprej, je za starša neudobno, saj mora nato z eno roko podpirati otrokovo bingljajočo glavo.
  • Noseči starš ne more uporabljati palic oz. lahko uporablja samo eno.
  • Noseči težko sam spleza prek težjega terena (pa saj ne, da bi to z otrokom masovno počeli), zelo dobrodošla je pomoč spremljevalca.
  • Prej povedano o telesnih potrebah nosečega velja tudi tu.

Banana

Pestunja, ki smo ji v naši hiši zaradi značilne oblike in oranžne barve rekli banana, omogoča nekaj različnih načinov nošnje za otroke različne starosti, ampak mi je nismo dosti uporabljali. Predvsem sva hčerko posedla vanjo, kadar sva jo hotela nesti nekam na hitro, a vseeno predaleč, da bi jo imela samo v rokah. V klanec je nisva nikoli preizkusila.

Plusi:

  • Hitro nameščanje na telo nosečega starša.
  • Nosilka je lahka in priročna.

Minusi:

  • Vsa otrokova teža je na eni starševi rami, zato ni primerna za dolgotrajno uporabo.
  • Po daljšem sedenju v banani lahko otroku zaspijo noge.
  • Noseči ne more uporabljati palic oz. lahko uporablja samo eno, ker je otroka dobro vsaj malo podpirati.

Nahrbtnik

Pri desetih mesecih smo presedlali na nahrbtnik. Tu je edina prava izbira za hodce z resnimi nameni Deuterjev Kid Comfort, pa tega ne pravijo le trgovci, pač pa tudi strokovnjaki. V tem nahrbtniku otrok dejansko sedi, ne pa visi. Za naju kot nosača je bilo pravo olajšanje, ko se je teža s trebuha preselila na hrbet, čeprav je vsako uro ali dve zaradi vseh udeleženih dobro narediti pavzo. Zaradi številnih možnih prilagoditev se lahko nahrbtnik uporablja dolgo, do takrat, ko ima otrok 22 kilogramov - če ste ga pripravljeni tako dolgo tovoriti.

 
Vgrajena streha omogoča osnovno zaščito (levo). Sicer pa je otroku v nahrbtniku precej vseeno, po kakšni podlagi hodite.

Plusi:

  • Primerno za otroke, ki že sami sedijo.
  • Otrok lahko precej udobno spi ali si aktivno ogleduje okolico.
  • Nahrbtnik ima nekaj prostora za dodatno opremo in številne žepe, kar omogoča tudi ture v zasedbi samo 1 starš + otrok.
  • Strehica proti soncu oz. (rahlemu) dežju (stranske zaščite za noge in roke ni).
  • Nahrbtnik ima zložljivo ogrodje, tako da je stabilen, ko ga odložimo na tla.
  • Noseči starš lahko uporablja palice oz. je to zaradi ravnotežja celo zelo priporočljivo, sam se lahko tudi potegne čez kako težje mesto (česar seveda ne morem priporočiti).

Minusi:

  • Breme na hrbtu je vedno težje (otrok + nahrbtnik, ki že sam po sebi ni zanemarljiv + dodatna oprema v njem). Meni je najtežje, da si ga sploh zavihtim na rame.
  • Otroka je bolj izpostavljen vremenu - soncu, ploham, mrazu. Posebej pozimi je treba vložiti kar nekaj in domišljije truda v ohranjanje toplih nog.
  • Precejšen finančni zalogaj - a se splača!

Sama!

Na olajšanje večine vpletenih najina princeska zelo vneto trenira tudi samostojno hojo. Ob tem vam toplo priporočam nekaj metrov pomožne vrvice, na katero navežete naraščaj. Tudi ko raziskuje okolico na strmeje odrezanem vrhu, si tako lahko mirneje privoščite tisto sekundo nepazljivosti, ki jo od vas zahtevata čudoviti razgled ali iskanje jopice v nahrbtniku.


Palico je princeska zagrabila, še preden je sploh znala hoditi.


Seveda je mogoče, da vam in vašemu otroku ustreza kaj čisto drugega. Morda zmorete veliko več ali bistveno manj kot moja družinica … Verjamem pa, da je prenašanje otroka v vseh pripomočkih treba trenirati - in to tako tisti, ki nosi, kot otrok. Prej začnete, lažje je in bolje se boste imeli!