Kako se obnašamo na poteh

Kibubazin št. 286, 18. 11. 2019

Na trenutke se bonton zdi staromodna tema. Ker pa ljudje ocenjujemo drug drugega po vedenju tudi v naravi, si celo v 21. stoletju vzemimo nekaj trenutkov in osvežimo, kaj se spodobi in kaj ne, ko smo v gorah. 


Foto: Maja Slabe

Požari
v kočah
10382_194-20169 megla Boris Rakovic
  Softshell jakne - 
kaj in zakaj
  Prvi stik s
ponesrečencem
  Ne spreglejte
izdelkov v akciji!
akcija_banner

Osnovni pravili sta seveda: ne delajmo drugim tistega, za kar ne želimo, da bi drugi storili nam, in pustimo naravo čim bolj nedotaknjeno.

Pozdravljanje in umikanje


Pozdravljanje je in bo vedno aktualno. Po starih napotkih naj bi vzpenjajoči se - v znak spoštovanja - prvi pozdravil sestopajočega, ampak v resnici je čisto vseeno, kdo začne. Še lepše kot samo pozdrav je, če s tistim, ki ga srečamo, izmenjamo par besed, pa čeprav zgolj kramljajoče narave.

Prav tako je glede na teren treba presoditi, kdo se komu lažje umakne s poti. Načeloma naj bi to naredili tisti, ki se spuščajo, da vzpenjajočim se ni treba spremeniti napornega ritma.


Pri srečevanju na zahtevnem terenu je treba presoditi, kdo se najlažje in najvarneje umakne. Foto: Silvo Dania

Smeti


Menda ni treba poudarjati, da se smeti po gorah pač ne meče. Odnesimo jih s sabo. Še več - vzemimo s sabo dodatno vrečko in poberimo še katero umazanijo, ki sploh ni naša!


Kdaj take table ne bodo več potrebne? Foto: Aleš Bizilj

Kričanje, vriskanje in jodlanje


Ne moremo reči, da so nevarni, in v naših gorah so takšni in drugačni vzkliki na nek način tradicionalni, kar pa še ne pomeni, da niso neprijetni za vse, ki niso del tuleče skupine. Da ne omenjamo nič hudega slutečih živali ...


Tišje bomo, več jih bomo srečali. Foto: Sanja Mejač

Opletanje s telefoni


Že res, da imamo najnovejši telefon, večji kot nahrbtnik, in da smo stalno povezani s celotnim svetom, a vendarle - ali si ne bi vsaj v naravi privoščili informacijskega odklopa in prihranili baterije za primer, če jo bomo nujno potrebovali? Tudi selfi fotoseanse na obljudenih točkah naj bodo časovno omejene, da ne bo naše poziranje predstava za vse ostale.


Pri fotonorčijah skušajmo čim manj obremenjevati druge. Foto: Gala Lukman

Opravljanje potrebe


Ponekod v svetu, kjer divjino obravnavajo drugače kot pri nas, veljajo tudi precej stroga pravila glede opravljanja (predvsem velike) potrebe v naravi: vsaj 40 korakov od najbližje poti ali vodnega vira je treba izkopati luknjo in nato svoj "izdelek" spet zakopati. Pri nas s tem (še) nismo obremenjeni, vseeno pa pozivamo, da se, ko je nuja, čim bolj umaknemo s steze, kar sproduciramo, pa zasujemo ali pokrijemo. Poskrbimo tudi, da uporabljenega papirja veter ne bo raznesel po celem pobočju.


Takihle stranišč pri nas ne bomo srečali, zato je treba za iztrebke poskrbeti drugače. Foto: Erazem Dolžan

Najdeni predmeti


Pri predmetih, ki jih najdemo na poti, smo vedno v dilemi - ali jih pustimo tam, kjer smo jih našli, jih odnesemo do izhodišča ali pa morda celo domov? Odločimo se po zdravi pameti. Če je zelo verjetno, da tisti, ki je zadevo izgubil, še ni sestopil, poskusimo obesiti ali postaviti predmet na čim bolj vidno mesto. Če je v bližini koča ali gostilna, ga odnesimo tja, vrednejšo stvar pa vzemimo s sabo in objavimo oglas na čim več spletnih straneh.

Podiranje možicev


Premišljeno postavljen možic ali druga oznaka na brezpotju lahko nekomu reši vsaj dan, če ne še česa drugega. Zato jih ne podirajmo, pa četudi se ne strinjamo z njihovo postavitvijo.


Možice pustimo pri miru. Foto: Petra Hanžel