Z robčkom po bohinjskih kucljih

ZGODBE IZ DOMAČIH IN TUJIH GORA
Kibubazin št. 289, 22. 01. 2020

Besedilo: Mala svobodna Pehta (Jasmina in Lila)

Ko pride vikend in naj bi se odklopila od ritma tedna, me pa zabaše prehlad. Sem ena tistih, ki me dela izjemno živčno, če me nek prehlad oslabi, da ne morem nič ali pa manj, kot bi rada. Saj veste, ležanje ni zame. Lekadol v rit in gremo. Če bi ležala, bi me samo še v križu zabasalo. Pa saj je samo prehlad, ni omembe vredno. Kako že pravijo: če ga zdraviš, traja en teden, če ga ne, pa sedem dni. In danes sem že skoraj kot nova, da ne boste mislili.




No, v glavnem. Sva šla v Bohinjsko Bistrico, pogledat, kako je, ko ni več glavne sezone. Sosedje bi rekli: "Lakše se diše." Sicer zelo težko najdeš odprto gostilno, kjer bi kaj pojedel, ampak to je že drugi del zgodbe.

Sobotni plan je bil Vogar, korita Mostnice, dolina Voje in Hudičev most. Same lepote, ki ne terjajo prav veliko napora, če sem že prehlajena in bi bilo pametneje počivati. Vsaj enkrat imam razlog, da lezem bolj počasi, hihihi ...

Začne se že pri izhodišču. Cesta v smeri planine Blato zaprta. Naša južna brata, ki sta čepela v ogromni luknji sredi asfalta, seveda ne bi vedela, kje je še kakšna druga pot do gor. Ja, nič. Parkiraj avto in gremo od podna. Torej iz centra Stare Fužine. Edina peš. Prav edina. Ostali so se vsi po neki drugi cesti pripeljali in peljali mimo naju, ki sva klamfala po asfaltu. Sva prišparala pri parkirnini in se obnašala po gorenjsko.

Pot na Vogar je sicer kar zoprna, zaradi nekega nadelanega okroglega kamenja, predvsem za sestop, ampak v suhem ni panike.

Megla, ki je vztrajala v dolini, je na vzletišču za jadralne padalce naredila res izjemno lepo kuliso. To je prvi razgled. Potem je pa še eden. Od Kosijevega doma na Vogarju nadaljuješ naravnost in po par minutah prideš do res lepe razgledne točke. In klopce s srčkom, ki so že nekaj časa kao hit na vrhovih. Lahko se delaš zaljubljeno ali pa si zaljubljen, v glavnem, klopca ljubezni je tam, če rabite.

Se pa odpre res lep pogled na Bohinjsko jezero in Bohinjsko-Tolminske gore.

Na koči pojeva zalogo iz nahrbtnika, preden zasmrdi, in poplakneva z dvema zelenima. Vroče za kratke rokave in prav paše.

Pri sestopu se spustiva se do travnika, kjer se pasejo konji, saj sva tam prej videla tablo za korita Mostnice. Sestopi so sploh malo hecni pri naju. Pa ne vem, no, saj ne greva tako zgodaj, ampak kot zakleto, ko midva sestopava, vsi gor rinejo. Vedno.

In jaz imam na faci ali na čelu ali ne vem kje nekaj, kar ljudi vzpodbudi, da mi nekaj rečejo, ko pozdravim. Je en ati prav vztrajal, da njegova punčka "da tej teti papa", pa sem stala in čakala, da se je mala spomnila pomahati. Potem me je gospa, ki je šla z dvema moškima, čisto po tiho vprašala, če je še daleč, in sva padli v debato o moški in ženski kondiciji. Takšne in podobne, potem pa pridi kam, če moreš. Pač kar naprej stojim, ker nekomu nekaj odgovarjam. Ne vem. Pa že tako mora biti.

No, v glavnem. Našla tudi pot do korit Mostnice. Vstopnina je 3 evre, da bi rekla, da me je kaj posebej fasciniralo, me pa ni. Je lepo, to je pa vse. Pri pavzi sem po ne vem kakšnem ključu katapultirala sendvič dol po bregu. Ura že ena, midva pa vsak samo enega v želodcu. Lačna. Pa dobro. Bomo zdržali.

Nadaljujeva do planinske koče na Vojah, kjer napolniva zaloge energije na tekoči način, da bova zdržala krožno pot nazaj do avta, ker bova jedla samo v Emi in nikjer drugje.

Sprehodiva se tudi čez Hudičev most (ki me žal tudi ni fasciniral) in nadaljujeva vse do cerkve in potem še vse do avta.

Ura mi je pokazala skoraj 19 kilometrov. Dobro sva jih nabrala. Da o tem, da sva povsod priletela dosti pod markiranim časom, sploh ne govorim. Toliko o počasnosti ob prehladu.

In slavna Ema je bila zaprta. Tudi v tretje ni šlo rado. Dvakrat je bila prevelika gneča, zdaj so jo pa zaprli. Seveda sva spet iskala, kje bova jedla, in to vsa sestradana. Na koncu sva čakala 15 minut pred eno picerijo, ki se odpre ob štirih popoldne. Pa dobro. Tudi s temi gostilnami ravno nimava sreče, ampak na koncu se nama uspe najesti. Sicer ne tistega, kar bi rada, pa dobro.

In robčki?

Ja, ne uporabljam robčkov, kadar sem na turi. Smrknem po planinsko. Saj veste, kako to izgleda? Čeprav Miha se še ni navadil, se vsakič obrne, ko ga useknem po tleh. Gospa sem samo v službi. Kdo bi pa na turi izgubljal čas z iskanjem robčkov, sploh če imaš oblečene pajkice, ki nimajo žepov. Sem pa ja Mala svobodna Pehta. No, ta velika Pehta. Ta mala še vedno tišči nos v robček.