Matej Sitar

Skupini Montaža in Viša sta najbolj prepoznavni v Zahodnih Julijskih Alpah, in to upravičeno. Kot da toliko visokih, skladno zgrajenih vrhov s skalnimi stolpi, temačnimi stenami in globokimi škrbinami ne bi bilo dovolj, je tu speljana tudi najlepša trojica ferat na tem koncu sveta. V primernem vremenu jo lahko obiščemo tudi jeseni.


Jutro na Špiku nad Nosom. Foto: Emil Gašperin

Najlepše zavarovane poti v Vzhodnih Julijcih

Razcvet slovenskih ferat

Ne spreglejte izdelkov v akciji!

Ferate prečijo osrednji del obeh skupin in so med seboj povezane, tako da lahko na njih spoznamo najpomembnejše vrhove, od Montaža prek grebena Poliških špikov in Koštrunovih špic do Viša. Tako prečenje zahteva vsaj dve nočitvi (npr. v bivaku na Špiku nad Nosom in v koči Corsi), a že vsaka pot zase je dovolj zahteven, naporen in popolnoma zadovoljujoč zalogaj. Zastavimo jih lahko tudi v obratni smeri od tu opisane, s čimer se težavnost nič kaj bistveno ne spremeni. Po dobri šegi iz manj adrenalinskih časov so vse ferate speljane karseda naravno, zato se držijo naravnih polic in prehodov. Varovala so večinoma zanesljiva in samovarovalni komplet je obvezen, vendar je na vseh poteh treba tudi prosto poplezati. Nikar tja, če smo vrtoglavi, kajti globin bo okrog nas, kolikor hočemo (in nočemo). Ne pozabimo na stabilno in razgledno vreme, vse poti namreč vodijo zelo visoko in precej po grebenih, in na čelado. Če ne drugega, za zaščito pred kamenjem, ki ga prožijo kozorogi. Tu je njihovo kraljestvo!

Ferata Leva

Težavnost: B/C

Da dosežemo najzahodnejšo od treh poti, nas najprej čaka kratkočasni vzpon s Pecola na Špik Hude police (Cima di Terrarossa, 2420 m) po elegantni mulatjeri. Običajno smo tu deležni divjega fotosafarija na lenobne kozoroge! Ferata se odcepi levo malo pod vrhom Špika hude police in se najprej precej strmo in izpostavljeno (tudi prek lestve) spusti do Škrbine nad Cijanerico (Forca del Palone, 2242 m), nato pa preči po policah in pobočjih do stika s potjo na vrh Montaža (Jof di Montasio, 2753 m), kjer se sami odločimo za nadaljevanje – naprej gor, na drugi najvišji vrh v Julijcih, ali dol prek dolgih travnatih pobočij na Pecol.


Montaž (levo), desno Škrbina nad Cijanerico. Pot Leva preči večino pobočij na sliki. Foto: arhiv Kibube

Ferata Ceria-Merlone

Težavnost: C/D

Verjetno najlepša pot v Julijskih Alpah je srednja od predstavljenega trojčka in preči po grebenu Poliških špikov oz. pod njim, torej po vršičih med Montažem in Višem. Kaj lepšega: nekaj jeklenic, veliko polic in poličk, orlovski bivak v spomin na pokojnega Luco Vuericha na Špiku nad Nosom (Foronon del Buinz, 2531 m), razmišljujoči kozorogi vsepovsod in navdihujoči razgledi na vse strani?! Po želji lahko dodajamo še vmesne vrhove, kar pomeni nekaj dodatnega plezanja.


Prvi zavarovani odsek, vzpon na Špik nad Nosom. Foto: Krunoslav Bejuk

Turo lahko začnemo na Pecolu, se ogrejemo do Špika Hude police (čisto na vrh nam ni treba), nato pa se usmerimo desno, proti vzhodu, in splezamo na Špik nad Nosom. Nadaljevanje je v podobnem slogu; najožje in s tem najslikovitejše poličke so pod Nižnjimi vrhovi (Cime delle Puartate, 2436 m), pod Vrhom Krnega dola (Monte Cregnedul, 2351 m) pa nam nemarkirana mulatjera ponuja udoben predčasen sestop. Če gremo po ferati do konca, nas čaka še običajno senčni spust do Škrbine Prednje Špranje (Forcella Lavinal dell'Orso, 2138 m), od koder se vrnemo na Pecol.


Najslikovitejši del poti. Foto: arhiv Kibube

Pot Anite Goitan

Težavnost: C/D

Na najvzhodnejši od predstavljenih poti spoznamo Viševo kraljestvo. Začne (ali konča) se na Trbiški škrbinici (Forcella di Riofreddo, 2240 m), kamor pridemo iz Jezerske doline mimo koče Corsi, in pod mogočnimi, manj znanimi vrhovi, kot sta Divja koza (Cima di Riofreddo, 2507 m) ali Gamsova mati (Cima Alta delle Madri dei Camosci, 2518 m), pripelje do stika z običajno potjo na Viš (Jof Fuart, 2666 m), kamor skočimo vsaj na malico. Z vrha se moramo spet spustiti do nadaljevanja Anite Goitan. Čaka nas delno zavarovani spust do Škrbine Zadnje Špranje (Forcella Mose, 2271 m, imenovane tudi Mojzesova škrbina po značilnem skalnem stolpu), tu pa sledi še en vrhunec poti, a s čisto drugačnim značajem. Skalovje in police zamenjajo trave. Med številnimi vojaškimi ostalinami iz prve svetovne vojne se vzpnemo pod Koštrunove špice, nato pa se sitno spustimo po ozki, drseči stezici prek strmih trav do Škrbine Prednje Špranje. Po doživetju, ki je za nami, si tu verjetno pošteno oddahnemo!


Viš (najvišji) in Koštrunove špice desno od njega. Pot Anite Goitan gre po drugi strani in se konča na Škrbini Prednje Špranje (desno). Foto: Boštjan Grum


Opozorilo: Čeprav je eden osnovnih ciljev naših objav povečati varnost obiskovalcev gora, pa avtorji prispevkov in Kibuba, d. o. o., ne morejo sprejeti odgovornosti za morebitno nesrečo ali škodo, ki bi jo utrpeli njihovi uporabniki. Vsak opis ali nasvet je vedno subjektiven, poleg tega pa se razmere na terenu lahko spreminjajo celo iz ure v uro. Uporabnik se za turo odloči sam in tudi tvega sam.