Mala šola plezalnikov

Besedilo: Jana Piculin
Fotografije: arhiv Kibube


Kateri je prvi in mogoče najpomembnejši produkt, v katerega investiramo, ko se začnemo ukvarjati s plezanjem? Kateri del opreme je vmesnik med nami in skalo ter nam lahko s primernim trenjem in oporo olajša vzpone ali pa s tiščanjem in zadajanjem neznosnih bolečin zagreni življenje v neskončno dolgi smeri? Govorim seveda o plezalnih čevljih. Tokrat torej nekaj o znanosti izdelave in izbire plezalnikov ter o glavnih značilnostih, na katere moramo biti pozorni pri nakupu.




Čevlji za dostope in
mi(s)tični svet gume
  Test opreme: nizki čevlji
Scarpa Gecko
  7 stvari, ki jeseni ne smejo 
manjkati v nahrbtniku
  Ne spreglejte
izdelkov v akciji!
akcija_banner


Oblika

Nevtralna

Nevtralni plezalniki imajo raven podplat, so udobni in zato primerni za dolgotrajno nošnjo. Priporočljivi so za začetnike, ki še niso vajeni tesnih čevljev, ali za plezanje v hribih, kjer jih bomo imeli ves dan na nogi. Navadno imajo trši med podplat ter debelejšo in tršo gumo. Tako stopalu nudijo več opore, zato si lahko privoščimo večjo in udobnejšo številko (to ne pomeni odvečnega prostora znotraj čevlja!), hkrati pa se pri začetnikih stopalo ne utrudi prehitro.



Primeri: Scarpa Force X, Scarpa Origin, Five Ten Rogue

Delno ukrivljena

Zaradi ukrivljenosti je stopalo v "močnejšem" položaju, zato so primerni za bolj tehnično plezanje. Predstavljajo nekakšen kompromis med zgoraj in spodaj opisanima čevljema.



Primera: Triop Tango, Triop Orca

Agresivna

Plezalniki zelo ukrivljene, navadno asimetrične oblike (če jih pogledamo od spodaj, so ukrivljeni proti palcu), ki dobro oprimejo peto in stopalo potisnejo naprej, težo telesa prenesejo na palec in s tem omogočajo natančno stopanje na majhne stope. Primerni so za tehnično zelo zahtevne in previsne smeri ter balvansko plezanje. Navadno imajo tanek podplat in mehkejšo gumo, ki omogoča boljši občutek za skalo in večjo občutljivost. Delujejo po principu no pain no gain, na račun natančnosti torej trpi udobje. Stopalu nudijo manj opore, zato se mu morajo tesno prilegati, da se pri stopanju ne zvijajo. Primerni so za izkušene plezalce z utrjenimi stopali.



Primera: Scarpa Stix, Five Ten Arrowhead

Način zapiranja

Vezalke

Najprilagodljivejši način, zatisnejo se lahko po želji – ko so noge že zatečene, jih nosimo razvezane, pred detajlom jih zatisnemo ipd. Zavezovanje vzame nekaj več časa, zato so takšni čevlji primernejši za plezanje dolgih smeri, kjer jih ne bomo sezuvali vsakih nekaj minut.



Primer: Five Ten Rouge Lace Up

Ježki

Njihova očitna prednost sta hitro in enostavno obuvanje in sezuvanje. Primerni so za balvaniranje, športno plezanje in vse, ki se med smermi ali raztežaji radi sezujejo.



Primera: Tenaya Oasi, Edelrid Blizzard

"Copati" (ang. slip-ons, slippers)

Imajo elastični zgornji del, ki se raztegne in zdrsne na nogo kot copat. Zato so enostavni za sezuvanje in udobni, vendar se morajo stopalu tesno prilegati, da se pri zatikanju pete ne sezuvajo.



Primer: Five Ten MoccAsym

Material

Usnje

Usnjeni plezalniki se radi precej raztegnejo (tudi za celo številko ali več), zato je primerno kupiti manjši in tesnejši čevelj, ki se z uporabo prilagodi obliki stopala. Previdno, saj usnje rado pušča barvo!

Podloženo usnje

Veliko manj se raztegne. Včasih so plezalniki podloženi le delno (npr. pri prstih, kjer se radi bolj raztegnejo).

Sintetični, umetni materiali

Le minimalno se raztegnejo oziroma z uporabo postanejo mehkejši in se rahlo prilagodijo obliki stopala. Nekateri materiali tudi dihajo, torej odvajajo vlago.

Zavedati se je treba, da je raztezanje odvisno od uporabe oziroma uporabnika: težji plezalec, ki se mu noge zelo potijo, bo plezalnik seveda raztegnil bolj kot majhna in lahka plezalka, ki jo kronično zebe v prste.

Kopito

Kopito je model oziroma kalup, na katerem je oblikovan čevelj in določa njegovo obliko - ukrivljenost, obliko prstnega dela, višino pete, širino, volumen čevlja ipd. Proizvajalci vsak model izdelajo na drugačnem kopitu. Pri izdelavi ravnega in udobnega plezalnika uporabijo kopito, oblikovano po človeškem stopalu. Nasprotno pri agresivnih asimetričnih plezalnikih uporabijo model, ki je videti skoraj kot orlov krempelj. Zato nam tak model poleg stopanja omogoča, da s prsti ali peto "zagrabimo" skalo. Tako kot smo si različni ljudje, so različna tudi naša stopala in zato pri čevljih (posebno plezalnikih, ki se tesno prilegajo) ne more obstajati univerzalen model, ki bi ustrezal vsem. Samo s pomerjanjem lahko ugotovimo, kateri je najprimernejši za našo nogo.

Obstajata dva načina za izdelavo plezalnikov.

Konstrukcija slip-lasted

Pri tem načinu notranji, mehki del podplata najprej prišijejo na zgornji del plezalnika (na katerem sta jezik in sistem zapiranja). S tem dobijo nekakšno mehko nogavico, ki jo nato povlečejo na kopito, da se raztegne v želeno obliko. Pri naslednjem koraku na mesta, ki jih želijo okrepiti (npr. pod prste) nalepijo med podplat, to je plastično ploščo, ki je lahko različno debela in trda in nudi oporo stopalu. Na ta način lahko oblikujejo precej različnih modelov, ki so okrepljeni na različnih mestih. Na koncu na podplat prilepijo še gumo.

Rezultat so torej mehki in prožni plezalniki, ki ponujajo oporo le na potrebnih mestih. Prepoznamo jih po značilnih šivih na notranjem delu podplata.

V videu si lahko ogledate proces izdelave modela Mad Rock’s Flash 2.o.


Konstrukcija board-lasted

Bolj klasičen način izdelave čevljev, ki dopušča manj raznolikosti končnih izdelkov. Mehak notranji podplat najprej zalepijo na trdi med podplat, ki je v tem primeru plošča, ki poteka čez celo dolžino stopala. Vse skupaj začasno namestijo na kopito, čez katerega nato povlečejo zgornji del plezalnika in ga nalepijo na podplat. Na koncu nanj nalepijo še gumo. Glavna razlika med obema načinoma je torej v tem, da je pri konstrukciji board-lasted trda plošča (med podplat) sestavni del podplata, ki je zato v celoti rigiden in nima mehkih delov.

Rezultat so trši plezalniki, ki na račun manjše občutljivosti stopalu nudijo več opore in udobja za daljšo nošnjo. Njihova prednost je tudi, da jih lahko večkrat obnovimo, torej zamenjamo gumo na podplatu.

V zadnjih letih se ta način bolj kot za izdelavo plezalnikov uporablja za izdelavo drugih, s plezanjem povezanih čevljev (dostopnih in pohodnih čevljev).

V spodnjem videu si lahko pogledate, kako proizvajalec Scarpa predstavi razliko med načini konstrukcije čevljev.

Guma

Zadnja pomembna lastnost plezalnika je guma, ki je uporabljena za izdelavo podplata. O razvoju različnih vrst gum je bilo že precej napisanega v prispevku o čevljih za dostope. Pa vendar ponovimo.

V osnovi ločimo mehkejše in trše gume. Mehkejše so bolj "lepljive", ob stiku s skalo se bolj deformirajo in tako zapolnijo vrzeli v skali. Zato sta površina stika med gumo in skalo in posledično trenje večja. Večje trenje v praksi opazimo predvsem pri stopanju na ploščo, torej na gladek del skale brez očitnih stopov. Tam se mehkejša guma bolj drži skale in težje zdrsne. Se pa taka guma seveda tudi prej obrabi, posebno pri težjih plezalcih.

Predstavniki: Vibram XS Grip, Five Ten Mi6, Stealth HF in že malo trša C4.

Trše gume se nasprotno manj deformirajo, zato pa stopalu nudijo več opore in omogočajo lažje stopanje na robove (ang. edging). Hkrati je taka guma tudi vzdržljivejša.

Predstavniki: Vibram XS Edge, Five Ten Onyxx

Podobno velja tudi za debelino gume. Tanjša guma (nekje do 4 mm) omogoča boljši stik s podlago, vendar se hitreje obrabi. Debelejša guma nudi več opore, lažje stopanje po robovih in je vzdržljivejša, a je zaradi nje občutek skale slabši, plezalnik je torej manj občutljiv.


Foto: Matija Močivnik

Velikost

Če kot začetnik kupujete svoj prvi par plezalnikov, nikakor ne podlezite splošnemu prepričanju, da morajo biti dve številki manjši od ostalih čevljev, ki jih nosite. Res je, da v plezalniku ne sme biti nobenega odvečnega prostora (pred prsti, ob straneh, za peto). Hkrati pa ne smete imeti v njem nobenih bolečih točk (npr. nad členki ali kjer peta pritiska na Ahilovo tetivo). Zato poskusite čim več različnih modelov, da najdete takega, ki kar najbolj ustreza obliki vašega stopala. Hkrati se ne obremenjujte s številko, te se namreč od proizvajalca do proizvajalca precej razlikujejo. Začetnikom se navadno priporoča manj ukrivljene in trše plezalnike, ki so udobni in stopalu nudijo dovolj opore. Z napredovanjem tehnike boste sami začutili potrebo po mehkejših, bolj ukrivljenih in občutljivih plezalnikih, do takrat pa bodo vaša stopala tudi že dovolj utrjena, da jih boste lahko stlačili v tesnejši čevelj in hkrati še vedno uživali v plezanju.