| Dragi Božiček/ Dedek Mraz/...!  |
Na turno smuko brez snega  |
Plezališča Peloponeza  |
Ne spreglejte izdelkov v akciji!  |
Korak namerim na gozdno pot, ki sem jo prehodila že neštetokrat. Poznam prav vsako podrobnost ob poti, pa vendar se mi na njej vselej razkrije kaj novega. Tole povabilo je prišlo kot pravo darilo. Zdi se mi, da bo trenutek pravi, da me spravi iz zaspanosti in lenobe, ki sem se ji prepustila. Prvo predavanje, prva domača naloga. Že ponoči sem razmišljala o zgodbi, vstala zgodaj, zapisala nekaj okvirnih zamisli. Med hojo nanizam še nekaj misli, pridenem k že zapisanim in zgodba je tu.
Spet hitim navkreber, ponoči je zapadel prvi sneg, moram ga pozdraviti kot vsa leta doslej! Pohiteti moram, časa imam res malo. Prebrati moram še nekaj literature in popraviti že napisano zgodbo. Ampak ko je tako lepo, da ne morem obrniti! Še dobro, da sta dva predhodnika naredila gaz, hitreje mi gre. Pa tako lepo mi je, če prva naredim stopinje v nedolžno belino. Hitim in v mislih obdelujem že napisano zgodbo. Nič pametnega mi ne pade na misel, nič mi ni všeč.
Ja, kaj sem že na vrhu? Kam pa so mi ušle vse smreke in jelke in macesni, odeti v bel pajčolan kot nevesta za svatbo? Pa vse meglice, ki rišejo nadvse hecne možice? In puhasti liki, ki jih veter vrtinči po strmini? In pogledi na visoke gore, odete v svežo belino? In na megle, ki odkrivajo in zakrivajo božanske poglede, kot se jim zljubi? Zdaj pa imam, ko v glavi nimam ne zgodbe ne slik iz narave!
Juhu, tja na drugo stran se pa le ni še nihče odpravil. Torej je le nekaj puhca ostalo, da se prva srečam z njim. Kot bi imela krila, se zapodim po bregu navzdol, sneg se udira do kolen in čez. Kako poseben zvok ima pod nogami svež in nezbit sneg, kot melodija drobnih zvončkov!
Kaj pa je zdaj to? Ničesar ne vidim. Le od kod so se priteple te megle? Le kako sem bila lahko tako neprevidna? Res ni pravi čas, da razmišljam o zgodbi, ki jo moram popraviti, pa še o tisti, ki mora šele nastati. Če bi bila ves čas pozorna na dogajanje okoli sebe, se mi to ne bi zgodilo. Saj moje zgodbe vendar nastajajo v stiku z naravo. Napišem jih, da izlijem iz sebe iskrice radosti in veselja, žalosti in razočaranja, novih vtisov in spominov. Le zakaj bi moralo biti odslej kaj drugače? Bodo zgodbe morda kaj boljše? Le kaj me žene, prevzetnost ali radovednost? Nova znanja, novi izzivi, srečanje novih ljudi s podobnimi željami? Delo v skupini je prijetno, zgledi vlečejo, navdušenje se prenaša! A v skupini moraš s skupino tudi delati, dihati! Do soliranja mi res ni, a tudi navezana ne bi bila rada.
No, zdajle pa res ni pravi čas za take misli! Svojo pozornost moram usmeriti na povratek. Svojim stopinjam navzgor bom sledila. Močnejšega vetra ni bilo, gotovo jih še ni zamedlo. Da bi le pravi čas prišla vsaj do vrha, spust po širši gazi na začetek vzpona bo hitrejši.
Že zgodaj se odpravim od doma, da pozdravim sonce, ko bo obsijalo drugi sneg letošnje zime. Moram si ogledati in doživeti prebujanje zimskega jutra. Smreke so se ponovno odele v belo čipkasto odejo, macesni rišejo zlate kroge pod krošnjami, ker iglice niso odpadle pred sneženjem. Kako prijetno je poslušati škripanje snega pod čevlji. Pa nosnice se ob vdihu lepijo skupaj, torej je sneg suh. Gaženje bo ena sama pesem. Pa potem spust, da se bo kar kadilo za mano kot za divjimi konji. Narava in vse v njej je edinstveno in neponovljivo, z vsemi čuti lovim njene trenutke. Naredi mi lepe čase in pomaga skozi težka obdobja. Vzpodbuja domišljijo in lepe misli in le tako lahko nastanejo moje zgodbe. Če nisem svobodna, ne uživam, in če ne uživam, nima smisla. Moj korak je spet lahak in poskočen, izginile so napetosti preteklih dni. Izmed smrečic, zasutih s snegom, spet vstajajo marsovčki, dobre vile in dinozavri. Pod nogami trdno začutim svojo pot.