Zimska ostenja nad italijansko Zajzero. Foto: arhiv Kibube
| Zimske grape v Karavankah  |
Zimske grape v KSA  |
|
Izleti v snegu za vsakogar  |
|
Ne spreglejte izdelkov v akciji!  |
Najdejo pa se svetle izjeme. Predstavljamo vam torej naš izbor grap, za katere menimo, da so primerne tudi za ambicioznejše pohodnike oz. manj vešče plezalce. V dobrih razmerah omogočajo vzpon brez skalnih skokov, sicer je naklonina skokov v dobrih razmerah pod 60°, celotne grape pa precej manj. Če smo v spremstvu alpinista oz. gorskega vodnika, nobena od teh ne bi smela biti pretežavna. Vedno pa upoštevajmo nevarnosti, ki jih prinaša snežna podlaga.
Pokljuški vrhovi
Asfaltirana cesta na Rudno polje na Pokljuki ponuja prikladno zimsko bližnjico v visokogorje. Pokljuški vrhovi na to stran sicer ne kažejo pretirano alpinističnih obrazov, nekaj pa se vseeno najde. Gamsova grapa pripelje na manj obiskano Ablanco (2004 m) in se pleza razmeroma redko, morda tudi zato, ker lahko vzpone v njej zabeli ne dovolj pokrito ruševje. V zgornjem delu omogoča več variant, sestop z vrha pa terja nekaj previdnosti do Studorskega prevala.
Ablanca (desno) z vzpona na Veliki Draški vrh. Foto: Ožbe Marolt
Bolj odmaknjena je Vzhodna grapa v Toscu (2275 m), ki je, kot namigne že ime, skrita v vzhodni steni tega pokljuško-bohinjskega debeluha. Z dostopom prek Studorskega prevala in s sestopom po smeri normalnega pristopa s poti na Velo polje je to spodobno naporna tura. Če nam ni dovolj, lahko dodamo še Veliki ali Mali Draški vrh oz. Viševnik - v tem primeru se pa res ne bi smeli pritoževati, da smo na prostem preživeli premalo časa!
Martuljške gore
Martuljški vrhovi so nedvomno nekaj posebnega. Brez markiranih poti, pa še tako presneto daleč je tja gor … Možnosti za zimske vzpone je sicer precej, kot najlažjo pa lahko priporočimo Jugovo grapo (45-50°), ki za enim naših najtežje pristopnih vrhov, Široko pečjo, privede na Dovški križ (2542 m). Prav posebno strma ni in po njej se tudi smuča, toda to o zahtevnosti celotne ture ne pove dovolj. Od Bivaka III, kjer je konec civiliziranega udobja, do vrha je kar 1200 m vzpona, najbolj smiseln in najenostavnejši sestop pa je na drugo stran, mimo Bivaka II v Vrata, kar nas ob koncu dneva pusti s precejšnjim logističnim problemom … Štoparski srečno!
Martuljške gore s severa; Jugova grapa poteka po območju največje beline. Foto: Iztok Jurca
Nad Vršičem
Naš najvišji alpski prelaz (1611 m) je v snegu prikladno izhodišče, ki poskrbi, da izleti v okoliško visokogorje niso neusmiljeno dolgi. Zato ni nič čudnega, da pohodniki, zimski in ledni plezalci ter turni smučarji komaj čakajo na pluženje vseh tistih zavitih serpentin.Najlažje grape so v ostenjih Male Mojstrovke (2332 m) oz. Grebenca. Skorajda ni ambicioznejšega pohodnika oz. začetniškega plezalca, ki ne bi poznal Pripravniške, Butinarjeve in Župančičeve grape. Povprečna naklonina vseh je okoli 45°, najstrmejša mesta sežejo do 60°, sicer pa je prva najlažja, druga najbolj odprta, tretja pa pripelje skoraj na vrh Male Mojstrovke. Za sestop se ponuja enostavna možnost po trasi markirane poti po drugi strani Grebenca, bolj nabriti pa seveda lahko sestopijo kar po Pripravniški.
V Župančičevi grapi. Foto: arhiv Kibube
Dragulj nad Tamarjem
Ne bomo izgubljali besed z opevanjem lepot Jalovca (2645 m), slavni Jalovčev ozebnik (do 45°) pa le omenimo. Za marsikoga pomeni prvi stik z zasneženimi grapami ali morda višek turnosmučarske kariere. Grapa je iz Tamarja nezgrešljiva in proti vrhu vedno strmejša. Skokov v njej običajno ni, resno nevarnost pa predstavlja padajoče kamenje, ki frči z vseh strani. Vzpon do vrha Jalovca z uravnave Jezerca, kjer se svet odpre, še zdaleč ni mačji kašelj, spotoma pa lahko od zgoraj poškilimo še v drugo znamenito Jalovčevo grapo, Loški žleb.
Jalovčev ozebnik je nezgrešljiva zareza levo od vrha. Foto: Boštjan Grum
Mangart
Četrti najvišji slovenski vrh (2679 m) je cesta na Mangartsko sedlo v kopnem ponižala na raven poldnevne ture (kar še zdaleč ni vedno slabo in kar še zdaleč ne pomeni, da ga gre podcenjevati). Pozimi je štorija precej daljša in zahtevnejša. Najlažji pristop na goro vodi po Zimski smeri, ki poteka v več variantah med Italijansko in Slovensko potjo. Sestop? Bo treba kar previdno odpikati po isti smeri … Sicer pa do vršne glave lahko pristopimo s slovenske strani po Mangartski cesti ali, še bolje, od italijanskih Mangartskih jezer skozi široko grapo Plazje. V vsakem primeru priporočamo turne smuči!
V Zimski smeri, spodaj Mangartska jezera. Foto: arhiv Kibube
Zajzera
Ledeno čudovita alpska dolina zahodno od Trbiža nudi kar nekaj priložnosti za zimsko udejstvovanje pod zvenečimi imeni in strašljivimi podobami Montaža, Viša in njune gorske žlahte. Najlažji, a precej naporen in zelo slikovit je vzpon na Škrbino Prednje Špranje (Forcella Lavinal dell'Orso), strmejša je sosednja Škrbina Zadnje Špranje (Forcella Mose), najveličastnejši, a še obvladljiv, pa je Žleb Hude police. Ta najvišji ozebnik v Julijcih, dobro znan tudi pogumnejšim turnim smučarjem, pripelje na Špik Hude police (Cima di Terrarossa, 2420 m). Da je grape za ok. 800 m, ne pove dovolj, ker je treba najti še nekoliko zamotan dostop do njenega začetka. Za konec dneva pa nam ne uide nekaj kilometrov proge za smučarski tek po dolini. Naporno doživetje, ki se splača!
Vzpon skozi Žleb Hude police; zadaj od leve proti desni Viš, Škrbina Zadnje Špranje, Koštrunove špice in Škrbina Prednje Špranje. Foto: arhiv Kibube
Opozorilo: Čeprav je eden osnovnih ciljev naših objav povečati varnost obiskovalcev gora, pa avtorji prispevkov in Kibuba, d. o. o., ne morejo sprejeti odgovornosti za morebitno nesrečo ali škodo, ki bi jo utrpeli njihovi uporabniki. Vsak opis ali nasvet je vedno subjektiven, poleg tega pa se razmere na terenu lahko spreminjajo celo iz ure v uro. Uporabnik se za turo odloči sam in tudi tvega sam.