Moji novi knjigi sem namenoma dal ime Svet je lep! Naj bo to protest proti kulturi strahu in vdanosti v usodo. Medtem ko nas mediji, zgodovina in celo religije prepričujejo, da je življenje neprekinjen niz kriz in trpljenja, ugotavljam, da živimo v času največje blaginje. Moje ključno sporočilo je preprosto: življenje je tako lepo, kot si ga naredimo sami. Meni je uspelo doživeti toliko lepega in zanimivega, da sem v tej knjigi skušal nekaj tega posredovati tudi drugim.
Vsebina knjige se prepleta okoli treh stebrov, ki so bili ključni za moje dobro počutje, pomembni so pa tudi za dobro počutje vsakega posameznika. Temeljni steber sta družina in ljubezen, drugi steber je zanimiva poklicna pot, tretji pa hobiji, torej tisto, kar te najbolj veseli in kar najraje počneš v prostem času.
Prvi del knjige je nekakšen moj življenjepis oziroma opis mojega početja v prostem času. Skušal sem čim bolj hudomušno opisati kako sem se lotil alpinizma, kako sem tam spoznal svojo Uršo, kako sva potem skupaj odkrivala vse kar se je odkriti dalo v naših gorah in kako sva s tem zastrupila še najina otroka. Danes sem kar hvaležen, da me alpinizem ni popolnoma obsedel in sem v življenju našel čas in prostor tudi za druga dva pomembna stebra. No, saj za kake vrhunske alpinistične dosežke niti nisem ustvarjen, saj po konstituciji nisem športnik. V mladosti sem običajno imel telovadbo 3, le na koncu leta so mi dali 4, da mi ni kvarilo skupnega uspeha. V gore me je vedno gnala radovednost: Kaj je na drugi strani, kam gre tista pot, kako se pride tja za devet gora in za devet voda …
Foto: Andrej Stritar, 23. 7. 2004.
Kot vrhunec moje oziroma najine gorniške kariere opisujem odkrivanje brezpotij, med katerimi sta najtežja Huda steza v Mangartu in pa Semide dei Agnei, star pastirski prehod nad Dunjo v Zahodnih Julijcih. Zlasti slednji je bil večletni projekt, saj smo morali kar velikokrat poskušati, preden smo našli možnost prehoda.
Takole je bilo na Semidah:
»Gamsje stečine so nas potem povedle na poraščeni hrbet severno od Jof di Miezdi. Obsijalo nas je sonce in pogledali smo v Dunjo. Spustili smo se na vzhodno stran in se priključili stečini, ki je pripeljala z leve in je bila nekoč očitno dunjska različica. Tu smo bili končno na "pravih" Semidah dai Agnei. Proti desni, tj. proti jugu, smo sledili skoraj vodoravnim, večinoma zlahka prehodnim policam. Globoko pod nami je bila dolina Sfonderat, nad njo pa so se dvigala mogočna ostenja Strme peči in njenega soseda, Ciuca di Vallisetta.
Okolje je bilo neverjetno mogočno, divje in na videz neprehodno. Ko smo v alpinistični opremi previdno stopali po božanskih policah, sem razmišljal, kako težko je moralo biti nekoč življenje v teh dolinah. Kar je za nas danes vrhunski adrenalinski gorniški dogodek, za katerega se pripravljamo leta, je bila nekoč skorajda dnevna "pot v službo". Ne znam si predstavljati, kako so domačini to pot našli, kako so jo opremili, kako so "prepričali" svojo drobnico, da se je vsako leto podajala v to divjino. Le kakšna obuvala so imeli, kaj so delali na težkih mestih, kjer je treba danes poplezati? In koliko časa so potrebovali, da so čredo ovac pripeljali iz Dunje na travnike na južni strani? Mi smo si privoščili bivak, v enem dnevu ne bi zmogli. So oni tudi prespali med potjo? Ali pa so bili tako pogumni in sposobni, da so kar v enem zamahu vso drobnico prepeljali čez greben?«
Drugi del knjige je mozaik samostojnih potopisnih zgodb z vsega sveta, ki bralca ne obremenjujejo s kronologijo, temveč ga vabijo k odkrivanju sveta skozi moje radovedne oči. 25 zgodbic se je nabralo. Pisal sem jih v različnih časih na različne načine. Običajno opisujem utrinke s potovanj, take, ki so čim bolj nenavadni. Takole sem, recimo, zapisal o dogodku med trekingom po Altaju v Sibiriji:
»Sprva mi nikakor ni bilo jasno, kaj neki bi bila tista okrogla belina, ki se je nenadoma pojavila med najinimi ruskimi prijatelji. Le počasi sem dojel, da je to ozadje naše Tanje. Zaradi hude vročine in se je preoblekla v skromne bikinke s tangicami v spodnjem delu. Ko sem pogledal navzgor, je ravnokar sklonjena pospravljala odvečna vroča oblačila v nahrbtnik in so se njene obline bleščale proti dolini. Moški del naše odprave je z zanimanjem spremljal dogajanje. Paša je z veseljem tovoril še Tanjino prtljago in ji preostanek poti sledil tesno za petami. Ko smo prišli do nekega jezerca, v katerega se je iztekal bližnji ledenik, se je v kopalke preoblekla še Tanjina sestra Svetlana. Skupaj sta brez zadrege pozirali in se pustili fotografirati. Zvabilo ju je celo jezerce, da sta se šli namakat v tisto ledeno vodo. Kaj dosti nad ničlo ni mogla imeti, saj je v njej plavalo nekaj ledu!
Komaj smo se malo navadili na te zanimive razvade mladih Rusinj, se ja na skali kakih 20 metrov nad nami nenadoma pojavil samotni popotnik, ki je šel skozi naš tabor že dva večera prej. Bil je mladenič v tridesetih letih z brado in frizuro, ki sta spominjali na Kristusa. V tabor je tisti večer prikorakal z veliko leseno rogovilo, ki je poudarjala njegov videz skrivnostnega samotarja. Tokrat je v taboru našo drugo Svetlano takoj pritegnilo k njemu in je trajalo kar nekaj časa, preden sta si povedala vse, kar sta si imela povedati ob prvem srečanju. Svetlana nam je potem ob ognju razlagala, da je to menda mladi režiser iz Moskve, ki da tam v divjini išče navdih za svoje ustvarjanje …«
Takole pa zaključim knjigo:
»Dovolj bo mojih zgodbic, moramo zaključiti. Upam, da mi je z njimi uspelo pojasniti naslovno trditev, da je svet lep!
Foto: Mojca Stritar Kučuk, 12. 9. 2010.
Lepo je, če se v sebi odločiš in iščeš lepoto okoli sebe. Lepo se je potepati po naravi. Lepo je odkrivati neznane kotičke. Lepo je obiskovati druge, drugačne dežele. Lepo je srečevati različne ljudi in z njimi deliti izkušnje. Lepo se je učiti iz vseh tovrstnih raziskovanj in se truditi ustvariti kaj novega, koristnega.
Imejte se lepo!«
Uživajte v branju!
Andrej Stritar
Knjigo lahko dobite v vseh Kibubinih poslovalnicah in na spletu.