Begunjščica za zajtrk

Rok Istenič


Tale zapis je namenjen hribovskim začetnikom, še posebej pa družinam, ki gledajo svoj podmladek in se sprašujejo, kdaj bodo zreli za pravi gorniški krst – vzpon nad magično mejo 2000 metrov.


Vzhodni greben Begunjščice, po katerem vodi opisana pot. Foto: Gregor Morel

Zakaj ne maram
hribov

  Približno 10 gorskih
jezer

  Razcvet slovenskih
ferat

  Ne spreglejte izdelkov v akciji!

Dva tisoč je številka, ki pogosto vzbuja posebne občutke. Leta 1999 smo se v računalniškem smislu bali milenijskega hrošča, ki naj bi 1. januarja 2000 zmešal vse naše računalnike. Že devet mesecev prej so številni prijatelji skrivnostno izginjali v domače spalnice, upajoč, da se jim bo naslednik rodil prav na prvi dan čarobnega leta 2000. Prav ti, milenijski otroci, so danes že krepki najstniki, zmožni osvajanja najvišjih slovenskih vrhov. Svoj prvi dvatisočak pa lahko otrok osvoji že precej pred šestnajstim rojstnim dnevom. Preverjeno gre brez skrbi pri desetih letih, pri marsikom tudi že prej. Za otroke in tudi tiste odrasle, ki so v hribih šele začetniki, dvatisočak ni nedosegljiv. Gre le za izbor pravega vrha in pa nekaj telesne pripravljenosti.


Prvi del poti s predorom. Foto: Mojca Stritar Kučuk

Begunjščica

Moj današnji predlog za prvi dvatisočak je Begunjščica. Malo zato, ker je dostopna marsikomu, malo pa zato, ker mineva nekaj tednov, kar smo stali na vrhu, in je spomin še zelo živ. Izziv Begunjščice lahko sprejme vsak, ki živi dovolj aktivno življenje, da je zmožen osem ur hoditi v naravi. Enako pomembno je še, da je zmožen tolikšne koncentracije, da zna vseskozi z nogami ostati na sicer jasno vidni in dovolj široki poti. Na nekaterih mestih je namreč meter od poti strmina, po kateri se zdrs ne bi končal brez posledic. A kdor se zna držati steze, ne bo v nevarnosti. Če torej pri obeh kriterijih lahko naredite pritrdilno kljukico, ste pripravljeni na Begunjščico (2060 m) v Karavankah.


Na Prevalu je konec udobja, pot bo zdaj zelo strma. Foto: Mojca Stritar Kučuk


Izhodišče

Tako kot povsod tudi na Begunjščico vodi več poti. Naša se je začela na parkirišču pod zdaj zaprtim domom Oaza miru na Ljubelju. Tik pred predorom zavijete levo na veliko parkirišče. Na njegovem levem delu vodi manj opazna cesta še malo naprej na veliko parkirišče pod omenjenim domom. Ker poletje popoldan pogosto prinaša nevihte, čez dan pa vročino, vam priporočam, da ste na izhodišču najkasneje ob šesti uri zjutraj. Vem, težko je vstati ampak, ko ste ob dveh popoldne spet nazaj, za vami je že celodnevni izlet, pred vami pa še celotno popoldne, vam zgodnjega vstajanja ne bo žal. Preverjeno!


Zadnji del poti s ciljem pred očmi. Foto: Rok Istenič


Oprema

Planinski čevlji z dobrim podplatom (lahko so nizki), v nahrbtniku malica, obvezno vsaj poldrugi liter vode, pa nekaj toplega, če vas na vrhu ujame veter, pa ste pripravljeni. 30-litrski nahrbtnik bo vsekakor povsem zadostoval. Tudi otroci naj doprinesejo svoj delež, seveda z manjšim in lažjim nahrbtnikom, ampak vsaj svoj sendvič in vodo naj pa le nesejo. Da se navadijo …


Vrh s "stalnimi prebivalci". Foto: Rok Istenič


Gremo!

Z omenjenega parkirišča smo se odpravili levo (desno bi šli proti smučišču na Zelenici), sledeč tabli Planina Preval, po poti, na kateri se izmenjujejo gozd, melišča in – predor. Nekaj časa nas je še spremljal razgled na ljubeljsko cesto, po kateri smo se maloprej pripeljali, saj smo se v prvem delu pešačenja nekaj časa pravzaprav vračali proti Tržiču – a seveda vedno višje in višje. Na poti boste srečali sledove druge svetovne vojne, predvsem pa že omenjeni daljši predor, kjer ne pozabite na čelno svetilko, pa na sklanjanje. Vsakič znova se kdo nenačrtovano in boleče nekje sredi predora na trdo pozdravi s trdo skalo nad sabo …


Igra oblakov bogati razglede proti Vrtači. Foto: Rok Istenič

Že na začetku varna in dobro vzdrževana pot (najlepša hvala vsem prostovoljcem) se vedno bolj razširja in potem vse do konca ostaja varna. Naš prvi cilj je bila koča na planini Preval (1311 metrov nad plažo v Izoli). Tam imajo baje odlične štruklje, ampak mi smo bili zgodnjemu jutru navkljub polni energije, koča pa je na prvi pogled še spala, zato smo jo mahnili kar naprej, proti vrhu Begunjščice. Imeli smo srečo, saj so nam nad nami podeči se oblaki iz minute v minuto delali drugačno predstavo. To so pol ure pred vrhom popestrile še številne ovce, ki so v planinskem raju uživale v prvobitni paši.

Osvojitev prvega letošnjega dvatisočaka je bila nezahtevna, a vseeno zmagoslavna. Po obilni malici iz nahrbtnikov smo jo mahnili naprej, navzdol proti Roblekovemu domu na Begunjščici (1657 metrov nad plažo v Izoli), in nato še bolj navzdol proti koči na planini Preval. Od tod se je naša pot spet združila z jutranjo, torej smo zadnjo uro stopali po nam že znani poti, se v predoru z glavo spet butnili v isti del stropa in nato ponosni prišli nazaj k avtomobilu. Ura je bila 14:00, za nami čudovit dan v gorah, pred nami pa še celo sobotno popoldne.


Roblekov dom. Foto: Petra Novak

Opozorilo: Čeprav je eden osnovnih ciljev naših objav povečati varnost obiskovalcev gora, pa avtorji prispevkov in Kibuba, d. o. o., ne morejo sprejeti odgovornosti za morebitno nesrečo ali škodo, ki bi jo utrpeli njihovi uporabniki. Vsako besedilo je vedno subjektivno, poleg tega pa se razmere na terenu lahko spreminjajo celo iz ure v uro. Uporabnik se za turo odloči sam in tudi tvega sam.