Glede čevljev sem bil vzgojen v zelo tradicionalnem smislu. V gore se gre v gojzarjih, raje malo bolj robustnih kot malo manj. Po očetu sem podedoval precej občutljive gležnje in posledično zase raje izbiral malo višje in bolj “robustne” čevlje, kot nižje.
Dolgo sem se upiral nošnji nižjih pohodniških čevljev, tudi za krajše izlete in se dal le počasi prepričati, da stabilnost gležnja ni samo faktor višine čevlja, temveč tudi zasnove čevlja in predvsem pete.
Potem pa so se po 35 letu začele najprej rahle in potem vedno močnejše bolečine sklepov. Na zdravstveni “loteriji” življenja sem zadel avtoimuno bolezen in ta se je pravila tudi tja, kjer me je najbolj “bolelo”. V določeni točki je šlo tako daleč, da sem se zaradi res bolečih gležnjev po koncu ture že odločil, da hodil pač ne bom in bom moral poleti kolesariti, pozimi pa smučati.
Vendar se seveda nisem predal brez boja. Začel sem se spraševati, če lahko svoje težave vsaj delno rešim z uporabo kakšnega drugačnega čevlja. Začel sem pogledovati proti sodobnim čevljem z zelo močnim blaženjem in si kar mimo ponudbe naše trgovin naročil čevlje HOKA Speed Goat 4. Moj cilj je bil imeti čim debelejši in čim bolj blažen podplat.
Če je uspelo podjetju v zelo zelo hitrem času zrasti do milijarde dolarjev prihodkov, je verjetno nekaj resnice tudi na tem, da so ti debeli podplati za nekaj dobri.
Že prvi preizkus je bil “zanimiv”. Občutek je bil, kot da bi hodil v Crocsih, kar je za gorsko okolje nenavadno, vendar sem se navadil. Samega sebe sem prepričeval, da je z gležnjih bolje (čeprav v resnici ni bilo). Še najbolj me je motila izjemno slaba kakovost podplata, ki sem ga zelo resno načel že na enem samem izletu.
Potem pa sem začel z namenom krepitve mojih načetih sklepov obiskovati trenerko pilatesa, ki je tudi strastna pohodnica na dolge proge. Ob razlagi mojih težav, me je začela takoj prepričevati, naj poskusim z “bosonogo” obutvijo.
S konceptom “bosonoge” obutve sem imel že prej nekaj zgodovine. Jaz sem bil namreč tisti, ki je v Kibubi sforsiral Xero, pri čemer so bila moja motivacija predvsem sandali, ki so bili res simpatično majhni in minimalistični. Na ljudi, ki v naravo hodijo v bosonogi obutvi, sem podzavestno gledal malo z viška, kot na odbite alternative ki so “preveč” v stiku z naravo in na preveč zaskrbljene mame, ki jih poleg prevelike uporabe zaslonov in vnosa sladkorja, pretirano skrbi tudi pravilen razvoj otrokovih stopal. Čeprav smo Xero prodajali vedno bolje in so se v našo ponudbo prikradli tudi pohodniški barefoot čevlji, nisem nikoli pomislil, da bi to lahko bila rešitev zame.
Trenerkin prijazen in zelo strokoven nasvet pa mi je dal misliti. Spet sem se opomnil, da je v življenju bolje biti odprt in širok in se tako rekoč prisilil, da sem si omislil svoj prvi pohodniški model.
Priznam. Izbiral sem z očmi in ravno takrat smo v ponudbo dobili pohodniške čevlje Vivo Barefoot, za katere čisto subjektivno ocenjujem, da so iz oblikovnega vidika ena najlepših stvari, ki jih je v zadnjih 10 letih naredila outdoor industrija.
Moški tekaški barefoot čevlji Vivobarefoot Primus Trail Knit
Občutek v njih je bil zame skrajno nenavaden. Izjemna lahkost, zelo tanek podplat in res veliko prostora ze prste in ničelni padec so bili zame nekaj povsem novega. Previdno sem jih peljal na prvi izlet na domačo Rašico. Tankost podplata je bila na začetku nekaj, na kar sem se moral navaditi, vendar pa pride zraven tudi stalna masaža podplata, za katero se je izkazalo da vpliva izjemno blagodejno. In ko sem se po kratkem enournem sprehodu vrnil domov, se je zgodilo nekaj skrajno nenavadnega. Gležnji me niso boleli.
Previdno sem tako čevlje peljal tudi malo višje. Vedno z rezervnimi Hokinimi “Crocsi” v nahrbniku. Za vsak slučaj. Pa jih nisem nikoli potreboval. Nove čevlje sem peljal preko res ostrega paškega krša, po feratah čez Kaninsko pogorje, po meliščih in celo po snegu. Pa so se prav povsod odlično izkazali. Čeprav na ramenih pogosto nosim 20 kg sina, me po novem gležnji niso več boleli. Krono je čevelj doživel na 1.800 višinskih metrih vzpona in spusta v Kamniških alpah. Spet brez bolečin.
Podplati so se že na drugem izletu navadili na nov režim in podlage sploh ne čutim več.
Ko sem čevlje po nesreči pozabil na morju, sem si šel takoj kupiti še ene. Tokrat pohodniško malo resnejše Xero Mesa Trail II
Moški barefoot čevlji Xero Mesa Trail II
Spet podobna izkušnja kot prej. Lahkost, odličen oprijem, dovolj zaščite in bistveno manj (oziroma nič) prej prisotnih bolečin.
Navadnih čevljev sploh ne morem več nositi. Tako sem si kupil še vsakdanjo supergo Xero Nexus knit.
Moški barefoot čevlji Xero Nexus knit
In pa čevlje za bolj formalne priložnosti.
V svojem poklicu namreč veliko stojim, in bolečine v hrbtu in gležnjih so bile konec dneva včasih zelo hude. Sedaj pa jih ni več.
Ne gre čez noč, vendar zagotovo sledijo še malo resnejši visoki pohodni čevlji in bosonogi čevlji za zimo.
Iz velikega konzervativne skeptika, sem se tako spremenil v glasnega zagovornika bosonogega pristopa. Spremembo obutve zase enačim enako pomembno kot začetek uporabe generativne umetne inteligence za svoje delo. Torej nekaj, kar sploh nisem pričakoval, bil najprej močno skeptičen, na koncu pa postal glasen promotor.
Verjetno ni potrebno dvakrat reči, da imajo bosonoge čevlje tako moja žena, hčerka in mama. Pa še koga bomo kmalu dodali na seznam.
Priznam. Še sedaj se kdaj pogledam v čevlje in se sprašujem, če so ti udobni lahkotni minimalistični čevlji res primerni za okolje, v katerega se podajam. Pa so me izkušnje v praksi do sedaj še vedno pomirile, da ni problem v čevljih, ampak v mojih napačnih prepričanjih iz preteklosti.
V življenju sem zelo previden s priporočili. Vsake oči imajo svojega malarja in hitro lahko promoviraš nekaj, kar tebi paše, drugemu pa ne. Vendar pa sem za bosonogo obutev brez dvoma. Poskusite. Ne bo vam žal!