Maškare v hribih!?

Mojca Stritar Kučuk
Kibubazin št. 250, 4. 3. 2019


Obetala se je sončna sobota, in kot običajno v tistih letih izbira dejavnosti ni bila vprašljiva: na turno smuko. Skromna snežna odeja na slovenski strani nas je odnesla na vedno čudoviti italijanski Pecol.


Med vzponom: en civilist (levo) in ena maškara (desno). Foto: osebni arhiv

Seznam opreme
za Camino
  Top 10 mini
romantičnih pobegov

  Pustolovka tedna:
Saša Podpečan

  Ne spreglejte
izdelkov v akciji!


Že vnaprej smo se dogovorili, da gremo na turo kot maškare, zato sta se iz avta skotalila en kapitan in en vaški posebnež (z delavskimi hlačami in smešnim klobukom), meni pa se je doma zdelo strašno posrečeno, da sem se preoblekla v outdoor različico sebe izpred desetih let. Stari, ogromni nahrbtnik, meter dolg pohodniški cepin in staromodna sončna očala (z dolgo vrvico, kajpak), vetrovka, v katero bi se poleg mene lahko stlačil vsaj še eden, za nekaj številk prevelik flis, okoren bombažni pulover, pod njim (seveda preširoka) bombažna majčka, na nogah hlamudračasta trenirka, na glavi pa kapa s cofom, s katero sem svoje čase tudi v nepustnem obdobju bolj spominjala na zajca kot na človeka. Samo pri smučeh in ostali smučarski opremi sem si dovolila malo sodobnejši pristop …

Ampak veste kaj? Moja maska se mi je hitro nehala zdeti posrečena. Če odmislimo nečimrnostne argumente - naključni mimoidoči pač niso mogli vedeti, da sem taka samo zaradi pusta in da se SEVEDA ne oblačim (več) tako skrajno grdo! -, je bila zadeva nepraktična. Fanta sta med vzponom na Curtissons/Klavne nože (2240 m), ko smo se dodobra ogreli, svoje pustne pripomočke preprosto slekla - jaz jih nisem mogla, ker je bilo to vse, kar sem imela na sebi. Višje zgoraj, ko je postajalo hladneje in bolj vetrovno, sta si nadela fine, tople puhovke - mene je ščitila samo prastara vetrovka. Najhuje pa je bilo, kako je ta smešna oprava vplivala na mojo smučarsko in siceršnjo samozavest. Čim je teren postal malo strmejši in bolj tehničen, je moj pogum uplahnil na raven najslabših let, ko sem se zjokala na vsaki malo večji strmini. Če me spomin ne vara, mi je med spustom noge dejansko kar same od sebe vleklo v neelegantne plužne zavoje, in to kljub novi, moderni smučarski opremi. Nekako sem se le skobacala na položnejša pobočja in se zaklela, da take neumnosti ne naredim nikoli več.


Tja gor gremo - Curtissons/Klavni noži (2240 m). Foto: osebni arhiv

Vsaka šola nekaj stane. Celo za nas, ki se nimamo za modne obsedence, očitno velja tisto, ob čemer modro prikimavajo vsi trgovci in celotna modna industrija: obleka naredi človeka. V tisti strašni vetrovki in s tisto bizarno kapo na glavi me boste od takrat našli samo še na kakšni dolinski zabavi, nikakor pa ne tam, kjer mi je res pomembno, da se počutim dobro in samozavestno. V hribih!