Besedilo in fotografije: Jan Podgornik
Grossglockner, Veliki Klek. Najvišji vrh Avstrije (3798 m) in kralj Vzhodnih Alp. Čeprav mu do magične meje 4000 m nekaj zmanjka, je vendarle prestižen cilj za ambiciozne pohodnike in plezalce. Najboljše pa je, da si ga iz Slovenije lahko privoščimo v enem vikendu!
Pogled na severno plat Grossglocknerja. Foto: Mojca Stritar Kučuk
Z višino ni heca |
Prve kopne stene |
Mini vodič: Meteora |
Ne spreglejte izdelkov v akciji! |
Malo zgodovine
Balthasar Hacquet - prvi, ki je izmeril višino gore in s tem zbudil zanimanje zanjo - je zapisal, da nemško ime Grossglockner izvira iz slovanskega, Klek. Na prvih slikah je bil poimenovan Klokner. Druga teorija izhaja iz zvonaste oblike gore in nemške besede Glocke (zvon), vendar naj bi bila manj verjetna, saj so goro večinoma slikali kot špico in ne kot zvon. V prid prvi teoriji je tudi slovansko poimenovanje več rek, krajev in vrhov v bližini. Veliki so imenu dodali šele prvopristopniki.
Hacquetova slika, ki je vzbudila zanimanje za goro. Vir: Wikipedia
Prvi vzpon so opravili 28.7. 1800. Več kot 60-članska odprava pod pokroviteljstvom krškega škofa si je zadala nalogo, da na vrh gore spravi križ. Najeli so domačine, da so jim vnaprej utrdili pot, zgradili dve koči in pripravili fiksne vrvi. Čez strmo ploščo pod vrhom se je poleg štirih domačinov povzpel še domači župnik, a šele, ko so mu vnaprej podelili poslednji zakrament.
Normalni pristop
Normalna pot pelje mimo najvišje ležeče koče Erzherzog-Johann-Hütte (3454 m) prek Malega Kleka na vrh. Koča je seveda zelo obiskana in za spanje je rezervacija povečini nujna. S plezalskega vidika ni zahtevna, ni pa to ferata in za varovanje potrebuješ vrv. Prav tako vrv in nekaj znanja potrebuješ pri prečkanju ledenika. Neizkušenim priporočamo, da turo opravijo z gorskim vodnikom (na vrh smejo voditi le vodniki z mednarodno licenco IFMGA, planinski vodniki po pravilih namreč nimajo dovoljenja za vodenje takih tur).
Pogled proti vrhu od koče Lucknerhaus
Do koče vodi več poti. Ena možnost je s Franz-Josefs-Höhe (več informacij o njej spodaj), lepši pa je normalni pristop je iz Kalsa, kjer parkiramo na velikem parkirišču pod kočo Lucknerhaus (1920 m). Tu tolerirajo spanje v avtu. Po makadamu se vzpnemo do koče Luckner in naprej po potki do sodobne koče Stüdlhütte (2802 m). Tu imajo najboljšo hrano, kar sem je poskusil v Alpah! Kmalu za njo stopimo na ledenik. Kljub temu da je prehojen čez in čez, je ledeniška naveza nujna. Proti koncu poletja je jasno, zakaj, saj so razpoke v vrhnjem delu bistveno bolj vidne. Čez ledenik pridemo do jeklenic, ki nas brez večjih težav pripeljejo do koče Erzherzog-Johann-Hütte.
Od tod se vzpnemo do položnega snežišča, ki se kmalu zoža in na najstrmejšem delu doseže 40 stopinj. V začetku poletja je lahko prehodno, kasneje nas lahko pričaka zelo trd in siten led. Ko dosežemo greben, si v primeru, da ni snega in je naprej kopno, lahko snamemo dereze. Do vrha nas čaka poplezavanje po lahki skali. Na približno 15 metrov so zavrtane velike železne palice, okoli katerih lahko navijemo vrv za varovanje. Z vrha Malega Kleka se spustimo na škrbino med Malim in Velikim Klekom. Ta del je izpostavljen in ozek, zato je srečevanje navez še posebej neprijetno. Med škrbino in vrhom so najpogostejši zastoji. Od škrbine se čez ploščo povzpnemo proti vrhu.
Sestopimo po smeri vzpona.
Ozek greben pred vrhom Malega Kleka
Časi:
Lucknerhaus-Stüdlhütte 2,5 h, 900 m
Stüdlhütte-Erzherzog-Johann-Hütte 2,5 h, 650 m
Erzherzog-Johann-Hütte-vrh 1,5 h, 350 m
Vrh-Lucknerhaus 5 h, 1900 m
Potrebna oprema:
Vrv za hojo po ledeniku, pas, čelada, dereze, cepin, velika mera potrpežljivosti za srečevanje navez na vrhu
Severozahodni greben ali greben Stüdlgrat
Za normalnim pristopom je to najbolj priljubljena smer na vrh. Od koče Stüdlhütte se vzpnemo po širokem rebru (kakšne pol ure od koče, kjer se zravna, je primerno mesto za šotor). V bližini večino sezone teče voda. Prečimo ledenik in se po levem delu vzpenjamo do police pod strmejšim delom. Na tako imenovanem Prostoru za zajtrk (Frühstücksplatz) nas pričaka tabla, ki nas opozori, da naj se obrnemo, če smo od koče presegli časovnico treh ur, kajti naprej bo zares težko. To je videti tako, da plezamo po odlični skali težavnosti do III. stopnje s kakšnim mestom blizu IV. Varovanje je urejeno s svedrovci, na nekaj mestih so celo jeklenice. Smer se zaključi na samem vrhu. Če niste alpinist, bote pri vzponu bistveno bolj uživali z gorskim vodnikom.
Začetek grebena Stüdlgrat
Prečenje Glocknerwand-Veliki Klek
Najlepša in najdaljša smer vrh Velikega Kleka. Čakajo nas prečkanje ledenika, veliko plezanja do zgornje IV. stopnje in več spustov po vrvi. A ves trud poplačajo neverjetni razgledi, poleg vsega pa na turi ponavadi ni nobene gneče.
Prečenje z Glocknerwanda poteka čez več stolpov. V sredini je Hudičev rog.
Severna stena
S severne strani vodi na vrh preko 15 plezalnih smeri. Zaradi nizke naklonine jih kljub severni legi obsije sonce, zato je velika nevarnost padajočega kamenja. Najprimernejši čas za obisk je takoj po odprtju panoramske ceste Grossglockner-Hochalpenstrasse ob začetku maja. Do njih se dostopi od parkirne hiše na Franz-Josephs-Höhe (na 2370 m!), do katere vodi draga cesta (35 evrov). Namig: če pridemo po 21.30, je zastonj, zapornica pa večinoma odprta.
Najprej se po stopnicah spustimo do ledenika Pasterza, ki ga prečkamo in se levo od grebena vzpnemo proti bivaku (do sem 3 h). Ledeniška naveza je obvezna! Bivak nudi 8 prenočišč. Za vikende je tako poln, da ne moremo spati niti na tleh. Druga možnost je, da prespimo v parkirni hiši in se zbudimo še par ur prej.
Za vse smeri je priporočljiv zgodnji začetek, saj jih ob sedmih zjutraj obsije sonce. Odvisno od razmer je v njih lahko sneg ali led. Krajna zev je lahko včasih kar strma in postane najtežje mesto.
Najbolj priljubljene smeri v severni steni: 1. Pallavacini, 2. Aschenbrenner, 3. Berglerjeva grapa, 4. Mayerlova rampa, 5. prečenje z Glocknerwanda
Najlažja in daleč najbolj obiskana smer je Pallavicinijev žleb (Pallavicinirinne). Gre za 50 do 60 stopinj strmo grapo, nato pa nas 60 metrov plezanja nekje okrog II. stopnje z navrtanimi sidrišči in varovanjem pripelje na škrbino med Malim in Velikim Klekom. Smer pa je še bolj kot ostale izpostavljena padajočemu kamenju in ledu.
Podobnega značaja je Berglerjeva grapa, ki ji sledi 150 metrov SZ grebena (II-III).
Aschenbrennerjeva smer je najtežja od pogosteje plezanih. Za krajno zevjo pride nekaj strmega snega. Končamo s približno petimi raztežaji lepega plezanja po skali s težavami okrog IV.
Mayerlova rampa je objektivno najvarnejša, saj je večinoma zaščitena pred kamenjem. Po začetnem, položnejšem snežnem delu nas čaka nekaj raztežajev ledu v naklonini do 70 stopinj. Zaključimo po SZ grebenu. Dobre razmere so pogoste še v juliju.
Sestopimo mimo koče Erzherzog-Johann-Hütte in nazaj do ledenika Pasterza. Pazimo na plazove južnega snega in ledeniške razpoke. Pred nekaj leti je skupino ledeniško navezanih Avstrijcev, ki se je spuščala po zadnji plati, začel odnašati plaz, ki so ga sami sprožili. Pred padcem čez skalni skok jih je rešil skok gorskega vodnika okrog skale, kjer se je zataknila vrv ... Za pikico na i pa nas čaka vpzon po stopnicah nazaj gor do parkirne hiše.
Najtežji del Aschenbrennerjeve smeri
Opozorilo: Čeprav je eden osnovnih ciljev naših objav povečati varnost obiskovalcev gora, pa avtorji prispevkov in Kibuba, d. o. o., ne morejo sprejeti odgovornosti za morebitno nesrečo ali škodo, ki bi jo utrpeli njihovi uporabniki. Vsako besedilo je vedno subjektivno, poleg tega pa se razmere na terenu lahko spreminjajo celo iz ure v uro. Uporabnik se za turo odloči sam in tudi tvega sam.