Pustolovka tedna: Tereza Letalova

Kibubazin št. 206, 21. 5. 2018

Čehinja, ki je v Sloveniji vzljubila hribe. Po izobrazbi učiteljica razrednega pouka, spretna v več jezikih, na veselje vseh beročih pa duhovito samokritična publicistka, prevajalka, blogerka in popotnica, ki trenutno raziskuje Južno Ameriko. Njena pisarna je ves svet!


Romunija – prvomajski izlet v gore Bucegi. Vse foto: zasebni arhiv

Pustolovka tedna:
Sara Henigman
    Pustolovka tedna:
Neja Fidler Pompe

  
Pustolovec tedna:
Primož Šenk
  
Ne spreglejte
izdelkov v akciji!


Glavne dejavnosti v naravi?
Največ časa namenim pohodništvu. V Sloveniji sem se ukvarjala tudi s trail tekom, ampak zdaj v Južni Ameriki to ni tako enostavno, saj je teči na nadmorski višini 3000 metrov kar zahtevno. Se pa počasi usmerjam tudi v alpinizem in plezanje, bo pa še trajalo, preden lahko rečem, da sem aktivna plezalka.

Kdaj si začela hoditi v gore?
V hribe me je prvič zvlekla Neža par let nazaj. Nekega dne je prišla do mene in rekla: »A bi šla z mano na Kum?« Jaz sem pa vedno za vsako dogodivščino, tako da nisem niti razmišljala in sem šla. Na vlaku iz Ljubljane v Trbovlje me je potem presenetila s slovensko planinsko knjižico in to je bil začetek mojega zbiranja žigov.

Kaj ti pomenijo gore?
Mir, lepe razglede, zdravje za srček in predvsem najboljšo družbo ever. Pohodniki so pač zelo fajn ljudje.


Po vzponu na Huayno Potosi v Boliviji.

Zima, pomlad, poletje, jesen?
Vse! Vsako letno obdobje ima svoj čar. Rada hodim na snežne ture in uživam v beli pravljični pokrajini. Spomladi gledam cvetje in kako se narava prebuja. Poleti predvsem trpim zaradi vročine, ampak potem na višini uživam v prijetnem sončku. Jesenska pokrajina je pa s svojimi bogatimi barvami nekaj najbolj posebnega.

Kje bi preživela prost vikend, teden, mesec?
To pa mi je zelo težko povedati. Zdaj imam ves čas prosto in vsak teden sem na drugem mestu. Na potovanju sva šele štiri mesece in zato tudi doma ne pogrešam še toliko. Sicer pa, pravilen odgovor bo vedno: v gorah!


Mrzla gora, ena najlepših tur v Sloveniji.

Pohvali se!
Pa se bom! Pred kratkim sva s Primožem splezala bolivijski šestisočak Huayna Potosi, in to v snežni nevihti! Če vas zgodba zanima, jo lahko preberete na mojem blogu.

Tri ture, ki so ti ostale v najlepšem spominu?
Najbrž moj povsem prva tura v Sloveniji, ko še sploh nisem imela pojma o pohodništvu. Z nekimi prijatelji smo šli na Triglav, in če poznate kako zgodbo o Čehih v slovenskih hribih, sem jaz takrat bila tipičen predstavnik te češke sorte. Potem pa ena od zadnjih tur v Sloveniji, in to na Prisojnik – hotela sem izbrati enostavnejšo turo, ampak smo zgrešili odcep in šli na Kopiščarjevo pot, ki naj bi bila ena od najtežjih v Sloveniji. Moram priznati, da je bilo tu pa tam res adrenalinsko. Nikoli pa tudi ne bom pozabila, ko smo se pri Gardskem jezeru dvignili z 80 na 2180 m v enem dnevu.

Česa se bojiš?
Strahov je veliko, bolj ali manj resnih - ali bo vse OK na potovanju, ali mi bo uspelo z blogom, ali bom še kdaj videla svojo babico … Če pa pogledam kaj bolj navadnega - zelo me je strah os, ne vem, od kod je ta strah prišel, ampak ko vidim oso, cela zamrznem, zaprem oči in čakam, da gre stran.


Kanjon Colca, eden najlepših delov Peruja.

Najhujša nesreča, ki si jo doživela v povezavi z gorami?
Na srečo niti jaz niti nobeden od mojih kolegov še nismo doživeli nesreče v hribih.

Tvoja življenjska filozofija?
Če o nečem sanjaš, naredi vsak dan en korak, da bi sanje uresničil. Jaz sem vedno sanjala o poti okrog sveta, potem sem pa nehala sanjati in začela varčevati. Zdaj pa potujem po Južni Ameriki in živim svoje sanje vsak dan.

Kaj imaš vedno s sabo na turi?
Absolutno vedno imam prvo pomoč in grelno folijo, ker nikoli ne veš, kaj se lahko zgodi. V nahrbtniku tudi ne smeta manjkati še en modrc in majica – pozimi ali poleti, vedno pridem gor vsa preznojena.


Tek na Krn.

Prigoda "imela sem več sreče kot pameti"?
Mislim, da to lepo povzema moja zimska zgodba o turi na Snežnik

Tvoj najljubši kos opreme?
Majhen nožek, ki mi ga je podaril moj dragi Primož.

S kom bi šla na kavo?
Z Nežo, Vasjo in Jitko – svojo pohodniško ekipo, ki jo na potovanju zelo pogrešam. In to kavo bi nam seveda skuhali v eni od prelepih slovenskih koč. Nikoli ne bi mislila, ampak resno pogrešam slovenske hribe. Ko sem kaj podobnega slišala, sem vedno mislila, da ljudje pretiravajo. Ampak je res, da so ti slovenski hribčki nekako posebni.


Zadnja tura v Sloveniji - na Viševniku z ekipo.