Besedilo: Eva Ulčnik
Gorski ekosistemi so zelo krhki in posebno v zadnjem času podvrženi številnim in vse močnejšim pritiskom. Med drugim imajo zelo pomembno vlogo tudi pri zagotavljanju blagostanja ljudi, zato jih moramo varovati in ohraniti. Za to so si prizadevali srčni posamezniki pa tudi organizacije že v preteklosti in dosegli so številne pozitivne spremembe, kar nam je lahko v spodbudo tudi pri našem ravnanju.
Zakaj je potrebno ohranjati gorsko naravo
Gorska območja imajo številne funkcije, ki zagotavljajo blagostanje ljudi – tudi tistih, ki živijo na nižje ležečih območjih. Ena izmed ključnih funkcij je zagotavljanje pitne vode. V preteklosti so skupnosti na gorskih območjih s svojim življenjskim okoljem ravnale trajnostno. Kasneje so se pojavili pritiski v obliki želje po izgradnji različne infrastrukture, vse večji pritisk v obliki turističnih in rekreacijskih dejavnosti, v zadnjem času pa k hitremu spreminjanju (slabšanju) stanja prispevajo še podnebne spremembe. Zato je potrebno z gorskim svetom ravnati odgovorno.
Blauen Seen, Tirolska. Foto: Eva Ulčnik
Organizirano varovanje gorske narave
Na mednarodni ravni se je varovanje gorske narave med drugim sistematiziralo v okviru Mednarodnega združenja planinskih organizacij (UIAA). Komisija za zaščito gora v okviru UIAA izvaja projekte s področja trajnostnega razvoja gorskih regij in si prizadeva za upoštevanje mednarodnih deklaracij s strani vseh deležnikov na področju ohranjanja gorskih ekosistemov in kultur.Pomembna organizacija, ki se zavzema za varstvo in trajnostni razvoj Alp, je Medvladna komisija za varstvo Alp – CIPRA. V Sloveniji deluje CIPRA Slovenija, društvo za varstvo Alp, ki izvaja številne projekte, izobraževanja in delavnice s tega področja. Poleg tega pa je Slovenija tudi podpisnica mednarodne pogodbe, ki so jo sklenile alpske države in Evropska unija z namenom spodbujanja trajnostnega razvoja na območju Alp – t. i. Alpska konvencija.
V Sloveniji se področje varovanja gorske narave sistematično ureja v okviru Komisije za varstvo gorske narave (KVGN), ki je strokovni koordinacijski organ PZS. Odsek za varstvo gorske narave ima tudi večina planinskih društev.
Vsekakor je potrebno omeniti eno najpomembnejših in hkrati slabo poznanih osebnosti s področja varovanja narave – Angelo Piskernik (1886–1967). Bila je visoko izobražena in aktivna na številnih področjih, njena prizadevanja in dosežki na področju varovanja narave pa so pomembni in občudovanja vredni, saj to področje v preteklosti ni bilo ravno popularno. Med drugim je kot ravnateljica Prirodoslovnega muzeja obnovila botanični vrt Juliana, poskrbela je za prva pravno zavarovana naravna območja v Sloveniji (Rakov Škocjan, Martuljkova skupina, Blejski otok, Robanov kot). Dala je tudi pobudo za ustanovitev strokovne revije Varstvo narave in ustanovitev Gorske straže. To naj bi bila samostojna organizacija za varstvo narave, katere osnovna ideja se je ohranila do danes v različnih oblikah vzgojnega, izobraževalnega, preventivnega dela. Poleg tega pa je Angela Piskernik po številnih letih truda leta 1961 dosegla ustanovitev Triglavskega narodnega parka.
Značka gorske straže. Foto: Museu.Ms
Posledice človekovih posegov v gorsko naravo
Gorska območja po vsem svetu so podvržena vse bolj množičnemu obisku in drugim človekovim dejavnostim, ki pa niso več sezonske narave, kot so bile tradicionalne dejavnosti. Rekreacija in turizem sedaj v glavnem že potekata celo leto. Načrtovalci razvoja hitremu razvoju turizma in rekreacije pogosto težko sledijo. Med negativne posledice teh pritiskov sodijo negativni vplivi na vodne vire in zrak, na odstranjevanje vegetacije, turizem in rekreacija pa povzročata tudi erozijo pohodniških poti, ki ogroža prst. Pogosto pa je moteča tudi turistična in rekreacijska infrastruktura, ki ni v skladu z okoljem.
Muztagh Ata, Kitajska. Foto: Eva Ulčnik
V gore se podajamo predvsem zaradi stika z »neokrnjeno« naravo, zato ravnajmo odgovorno do okolja, s tem pa tudi do sebe, predhodnih in prihajajočih generacij, in skušajmo za sabo pustiti čim manj sledi.