Zakaj ne maram hribov

Mojca Stritar Kučuk

Oni dan sem šla po dolgem času sama na hiter hribovski skok, ampak že na začetku me je presenetila nova tabla, da ne smem peljati naprej, in tura se mi je za dvakrat podaljšala. Ker sem bila časovno zelo omejena, je to botrovalo precejšnjemu gnevu, posledica tega pa je pričujoči seznam stvari, zakaj katerih ne maram hribov. Da ne bo pomote: urejene so po abecedi. In da ne bo še večje pomote: hribe imam zelo zelo rada, razlogov za to je pa seveda še bistveno več!


Razgled, kakršnega raje ne bi ... Foto: Boris Rakovic

Z višino ni heca

  Cule, kengurujčki
in banane

  Približno 10 gorskih
jezer


  Ne spreglejte izdelkov v akciji!

Klopi in krave

Prvega menda ni treba komentirati, a tudi vpričo krav sem že vse prevečkrat iskala beta variante. Zanjič smo se izogibali razigranim kravicam in bikcem, ki so prvi dan prišli na planino in z nami niso imeli nedvoumno dobrih namenov. To je pomenilo plazenje pod električnimi pastirjem in tihotapljenje skozi gozd, in to z otrokom v nahrbtniku.


Vse prevečkrat sem zaradi njih spreminjala načrte. Foto: Miro Vlašič


Neobstoječe poti

Na zemljevidu je vrisana, potem izgubim uro ali dve, da jo na terenu iščem, nazadnje pa ugotovim, da ne obstaja. In iščem variante daleč naokrog ali pa se vseeno napotim v načrtovani smeri in lomastim skozi ruševje ali kaj podobnega (verjeli ali ne, obstajajo še hujše goščave kot ruševje - brinovje v Apeninih je peklensko ostro!). Ali pa v skrajnem primeru končam s spustom po vrvi (če jo imam seveda s sabo)!


"Radosti" ruševja. Palice so dodatna ovira. Foto: Mojca Stritar Kučuk


Nevljudni mimoidoči

Že razumem, da je nekdo tako zadihan, da ne more govoriti. Ampak nihče ni niti preveč zdelan niti preveč pomemben, da ne bi mogel ob srečanju vsaj pomigniti z glavo v pozdrav. Po drugi strani so nadležne tudi pokroviteljske pripombe na račun tega, da sem a) ženska, b) prepočasna, c) prehitra, č) preveč opremljena, d) premalo opremljena, e) vse skupaj, f) drugo. Ampak vseeno jih lažje prenašam kot popolno ignoranco, ki je znak pomanjkanja najosnovnejše vljudnosti.


Ali obstaja upravičen razlog, da ne pozdraviš mimoidočih? Foto: Tine Šubic


Oprema

Strašno rada jo uporabljam, ampak vse ostalo … Najprej jo je treba izbrati v trgovini, kar ni nujno enostavno. Vsak teden znova jo je nato treba pripraviti in spet pospraviti, ob tem pa se spraševati, kaj si pozabil. In zanjo je treba tudi skrbeti. Marsikdo uživa, ko suši kože, impregnira čevlje, maže smuči ali brusi cepin - to so vendar dejanja, ki napovedujejo skorajšnje užitke v naravi! Jaz pač ne. Če bi bilo po moje, bi se oprema vzdrževala in čistila sama. Edina izjema: jamarska oprema. Iz neznanega razloga mi tistega blata praviloma ni bilo odveč čistiti.


Nekateri uživajo, ko skrbijo zanje. Jaz jih raje samo uporabljam. Foto: Aljaž Potočnik


Prepoved nabiranja gozdnih sadežev

Ko skozi neskončno avstrijsko dolino sestopam dvakrat dlje kot običajno zaradi orgazmičnega obiranja borovnic in gozdnih jagod, potem pa pridem do prve ceste in me tam čaka tabla, da je bilo moje početje nelegalno, saj je gozdne sadeže prepovedano nabirati. Prosim?!!! To je praktično edina stvar, kjer se delam, da pravila zame ne veljajo. Paziti moram samo, da moje roke in usta niso preveč modri ...


Včasih je prepoved težko upoštevati ...


Slabe razmere in vreme

Na to se ne da vplivati, ampak da se najslabše vreme kuha ravno tam, kamor se odpravljam, in je treba na hitro menjati načrte ali pa dan preživeti v megli, medtem ko se vsi ostali kopajo v soncu, je nepošteno.


Razmere, kakršnih nočeš. Foto: Denis Krivić


Strme trave

No, saj je še nekaj značilnosti gorskega terena, ki mi niso pri srcu (skrajno ozki grebeni, krušljive, odprte stene in podobno). Toda strme trave so tiste, kjer se počutim najbolj ogroženo. Niti se ne morem varovati niti ne morem zanesljivo vedeti, da varno stojim - vem pa, da se ob padcu niti slučajno ne bom ustavila. V skrajnem primeru cepin pomaga, vseeno pa lahko trdim, da nikoli ne bom prava trentarka.


Cepin daje vsaj moralno oporo. Foto: Mojca Stritar Kučuk


Zaščitena območja

Popolnoma se strinjam, da je treba naravo varovati, da je človek najhujša zverina in da je bolje preveč kot premalo, ampak da na izhodiščih v Triglavskem narodnem parku ne smem prespati v avtomobilu, biti s tem prej pokonci, prej nazaj in je vse skupaj torej varneje, je preprosto ozkogledo. O bivakiranju v TNP pa tako ali tako raje ne bi.


Znaki za prepoved prometa

In potem me čakata urica ali dve dodatnega pešačenja po dolgočasnem makadamu, po možnosti brez bližnjic. In potem pridem na konec ceste in je tam parkiranih na ducate avtomobilov. In potem se vprašam, kdo je tukaj trapast.


Včasih je neizbežno, pa vseeno. Je kaj bolj duhamornega od hoje po cesti? Foto: Mirjana Merzelj

Fotografije so simbolične.