Knjiga bratov Matije in Janeza Turka je vsekakor novost v slovenski gorniški literaturi. V njej opisujeta zanimive, dostikrat tudi dramatične dogodke, ki so se dogajali v Dolomitih v drugi polovici 19. in začetku 20. stoletja, ko so hrabri gorniki s pomočjo izjemno sposobnih domačih vodnikov odkrivali vrhove tega čudovitega gorstva, ki je po mnenju mnogih poznavalcev najlepše na svetu.
Avtorja sta se napotila ''po sledeh'' dolomitskih pionirjev predvsem na področju Sekstenskih Dolomitov, skupine Marmarol, gora okrog Cortine d'Ampezzo in Zoldanskih Dolomitov, podala pa sta se tudi v Furlanske Dolomite, vzhodno od reke Piave. Celotno območje vzhodnih Dolomitov odlično poznata, preplezala sta številne smeri nekdanjih gornikov - raziskovalcev - in ob tem podoživljala stare čase, ko so bile te gore nekje ''bogu za hrbtom'', težko pristopne in neznane. V knjigi sta večkrat poudarila globoko spoštovanje do starih mojstrov nekdanjega alpinizma, ki so se s skromnimi tehničnimi sredstvi, večinoma pa sploh brez njih, podali na zahtevne ture, ki še danes niso za vsakogar.

Skozi celotno knjigo veje tudi velika ljubezen avtorjev do gora, do Dolomitov še prav posebej. Pri svojem pisanju, ki je živo in privlačno, zelo natančno pišeta o zgodovinskih dogodkih, v katere vpleteta še svoje vtise z opravljenih vzponov. Ker čedalje več Slovenk in Slovencev zahaja v Dolomite, bo za marsikoga poučno, če bo prebral še to delo bratov Turk, saj bodo lahko dobili navdih tudi za tiste izredno zanimive ture, ki nezasluženo samevajo in se jih večina obiskovalcev običajno ne loti.