Molilne zastavice in razgledi na osemtisočake
To je bil moj najbolj nenavaden božič.
Praznike sva preživela na trekingu po Himalaji. Slab teden dni sva se potikala po čudoviti dolini Langtang, ki so jo že naslednjo pomlad opustošili potres in plazovi s pobočij za Tomaža Humarja usodnega sedemtisočaka Langtang Lirunga. Midva sva videla samo orjaške snežne plazove, se pustila pogoltniti belini nenadnega snežnega viharja in se srečno povzpela na skoraj pettisočak. Potem pa sta naju čakala še dobra dva dneva vzpona do visokega prelaza, čez katerega sva dosegla nekoliko nižje območje Helambuja.
Ker sva bila navajena na udobje nepalske trekinške infrastrukture, sva prvi dan vzpenjanja iz Langtanga preživela sestradana, kajti na tej, manj uhojeni trasi so bila nekatera gostišča v zimski mrtvi sezoni pač zaprta. 1500 metrov vzpona sva naredila na podlagi švohotnega zajtrka, dveh sadnih ploščic, par bonbonov in suhe klobase, ki jo je moj mesojedec tovoril s sabo še od doma, da bi z njo nadomeščal mesni primanjkljaj v nepalskem jedilniku. Na srečo so bili v malo večji vasici na 3330 metrih domačini dovolj podjetni, da sva dobila prenočišče in jedačo. Je bilo pa vse skupaj bolj zasilno: najina soba je tako visela, da so se nama vse stvari kotalile s postelje na tla, in še zdaj ne vem, ali je ponoči res tekla miš prek moje glave ali se mi je to le sanjalo. V vsakem primeru sem se zbudila v paniki.
Veliko Gosainkundsko jezero
Naslednje jutro, 24. decembra, je bilo kristalno jasno. Pametneje sva načrtovala obpotno hranjenje, razgledi so vedno širše segali od Anapurn in Manasluja do Langtang Lirunga, pot pa je bila epsko speljana nad strmimi pobočji vse do svetih jezer Gosainkunda, spokojno odetih v bleščeč led. Ob največjem je na 4400 metrih zadnji skupek hiš pred prelazom, torej bo moralo biti edino odprto gostišče najin domek na božični večer. Vanj smo se zatekli vsi tujci, zato mi je komaj uspelo izprositi prosto sobo.
V jedilnici je potekalo skrajno čudno božično praznovanje. Nepalci kot hindujci ali budisti božiča seveda ne poznajo, zato smo za praznično vzdušje morali poskrbeti kar sami gostje. Angleška skupina je s seboj prinesla mini jelkico in si nadela božične kape, obljubljali so tudi božične pesmi, a iz vsega skupaj ni bilo nič. Gostišče je bilo namreč postavljeno na najbolj vetrovnem robu nad dolino in vleklo je skozi vse pore slabo zgrajenih stavb. V jedilnici je bilo tako hladno, da je bilo nemogoče sedeti brez puhovke, skoznjo pa je tako pihalo, da so zavese plapolale pod kotom 45 stopinj. Vase sva vrgla instant različico božične večerje s paradižnikovo juho iz vrečke, špageti in ocvrtim nepalskim približkom jabolčne pite. Tiho sem odmrmrala Sveto noč, potem pa sva se, kaj sva hotela drugega, spravila spat.
V najini sobici ni bilo prav nič prijetneje. Lesena zaporniška luknja je bila hladna, prepišna, brez zvočne ali kakršne koli druge izolacije, v klasični nepalski maniri pač zbita skupaj iz tanke lesene plošče, kar na tolikšni višini ne daje prav udobne zaščite pred elementi. V spalni vreči sem se stiskala v puhovki in treh plasteh hlač, a tega sem bila že vajena. Česar pa nisem bila vajena v božični noči, so bila vhodna vrata v stavbo, ki so bila tik zraven najinih glav. Zapreti se jih ni dalo in v vetru so brez milosti in predaha loputala vso noč. Bam … bam ... BAM!!! Nek optimist se je po kaki urici štetja udarcev žrtvoval, se spravil iz spalne vreče in jih šel podstavit z mizo, a jo je veter odrinil in nadaljeval svojo peklensko pesem. Noč sem preždela v polsnu, odganjala mračne misli in čakala jutro, ko bova lahko zapustila ta bizarni kraj.
Nepalska različica jabolčne pite
A prav na tem mučnem kraju sem začela spet verjeti v božič. Pred tem je praznik s svojo potrošniško norostjo zame že izgubljal čar, in ko sva se odločala za potovanje, se mu nisem težko odrekla. Toda na predbožično popoldne, ko sva hodila ob spečem velikem Gosainkundskem jezeru in so gluho tišino himalajske zime prekinjali le odmevi pokajočega ledu, me je popadla huda sentimentalnost. Že res, da je bil ob meni moj bodoči mož, to je bilo super fajn, a kaj mi pomaga družinski praznik, če niso zraven tudi moji ostali domači? Kje je moj oče, ki edinkrat v letu stopi za štedilnik? Kje je vsakokratno pregovarjanje, ali res moramo večerjati samo ob svečah? Kje so koščki kruha, ki jih izgubljamo v našem tradicionalnem sirovem fondiju? Kje so mamini piškoti, nagneteni okrog mandarin s svečami, ki jih od presitosti nihče ne more več jesti, pa se vseeno bašemo z njimi? Pa zlajnane božične melodije, ki jih z bratom tolčeva na klavir, Sveta noč, ki ji moramo drugo in tretjo kitico spesniti vsakokrat malo po svoje, ter naši globokoumni pogovori, v katerih analiziramo preteklo leto in se veselimo prihodnjega? Pa seveda darila, za katera se še vedno pretvarjamo, da jih pod smrečico odloži nikoli videni Božiček, in moja pravica, da svoje vrečke odprem čisto nazadnje ter si s tem še nekoliko podaljšam slast pričakovanja?
Cmerila sem se in gnjavila Blaža s svojim smiljenjem sama sebi, on pa me je kot običajno vdano poslušal in čakal, da vihar mine. Ni trajal dolgo - le kdo bi ob tistem skrivnostnem, svetem jezeru, pod pisanimi tibetanskimi zastavicami in v ledenem sončnem zahodu pod vršaci Himalaje lahko ostal žalosten?
Vseeno si takega božiča nisva več omislila; malo zaradi povečanja družine, malo pa tudi zaradi novo pridobljenega zavedanja, da božič pač mora biti. Z vsem kičem, kraguljčki, Mariah Carey in sentimentalnostjo vred!
| Varno na sneg  |
Moje zgodbe  |
ABC trekinga v Nepalu  |
Ne spreglejte izdelkov v akciji!  |