Knjiga Iztoka Tomazina Na meji pripoveduje o svobodi, takih in drugačnih mejah. Tako o odvečnih in potrebnih - ki jih želimo presegati, in takih, ki jih za nobeno ceno ne bomo. Knjiga je pisan preplet avtorjeve vsestranskosti, zato bo potešila privržence napetega branja, pa tudi literarne sladokusce.
Zgodbe v knjigi so pisane v avtobiografskem slogu in se odvijajo tudi v tujih gorstvih, večina njih pa je vendar le povezana s Karavankami, naravnim gorovjem z umetno mejo in številnimi ilegalnimi prehajanji te gorske verige in z njimi povezanim tihotapstvom. A vedno v značilnem hribovskem kontekstu. Tomazin ob tem razgrinja konkretne družbene razloge za kontrabant, obenem pa poskuša s samoopazovanjem reflektirati tudi globlje notranje, psihološke vzgibe, posebno vrsto vznemirjenja, ki spremlja njegovo hribovsko kontrabantstvo, ki morda ni čisto nepomemben stranski motiv tovrstnega početja.
V Tomazinu lastnem slogu pisana avtobiografska pripoved se meša z vživetim podoživljanjem tujih podvigov, mešanih s pustolovskimi in včasih skoraj meditativnimi odlomki. Ne manjka niti družbenokritične osti.
Na meji je torej gorniška knjiga, ki pa tudi v žanrskem pogledu prestopa meje.